sobota, 30. december 2017

080_EKSPLOATACIJA BOGA



Moj Bog pravi takole:

RESNICA SRCA
RESNICA SRCA Ne želim biti glavni akter ne instrument nekomu, biti ljubimec največji, najboljši plesalec, športnik in atlet, ali igralec lep - najlepši, pameten in najhitrejši! Vse to želim videti v vas, piti preko vas! Najbolj ljubiti tiste, ki nič niso, ti so meni podobni. Oni samo so. Zanje vse pesmi in moj poklon. Kot bi vi bili rastline, moja hrana, hranim vas s svojo Svetlobo od nje rastete, živite, ustvarjate, z njo me hranite, s svojo srečo mojo v meni budite. Tako sem vas pogrešal! Ne veste, kako mi je bilo brez vas.


****

EKSPLOATACIJA BOGA
(ali pravilna raba Boga na Zemlji)

Ljudje radi uporabljamo visoko doneče fraze, ki pa so le na videz pametne, medtem ko v resnici prav nič ne pomenijo; ne pomenijo, ker N A M ne pomenijo.

Pomenijo pa zato tistim, ki nam razlagajo, kaj naj bi nam pomenile, oziroma, kaj nam morajo pomeniti in kar moramo mi sprejeti. Slednji okrog sebe ustvarijo avro nedostopnosti tega njihovega znanja in to nam jih naredi zanimive (ne njihova vsebina, ker vsebine nimajo!).
Torej, nič vedeti o njih je zanimivo?
Kako obupno bedasto!

»Živeti v Bogu« je že ena taka fraza, »pametna« je toliko, kolikor je skrivnostna.


BOG JE (ZA)VEST
****

Bog je prostor zavesti.
Znotraj te zavesti je vse Bog.
In ta zavest potem raziskuje samo sebe - mi smo zavest in smo del Boga, zato smo Bog! Smo Bog, ki raziskuje samega sebe.
To smo mi. To je naš smisel, smisel našega življenja, zato živimo! Tako sebe osmišljanmo. In Boga. Brez nas – Njega ni!

Raziskovati sebe je dolžnost Boga, to mu je v veselje. Medtem, ko je nam (tako je zdaj videti) privlačno vsebovati dele sebe o katerih nočemo nič vedeti, in za katere nočemo da Bog izve. To je preprosto naš najljubši hobi! To nam je v uteho.
V resnici pa je to le zapravljanje časa, našega in Božjega. (Bog je lastno ime!)

Slej ko prej se bo vedno našel kdo, ki bo dovolj firbčen, da bo raziskoval Boga v nas, in to ravno tam, kjer ga nočemo imeti, kjer ga ne želimo videti, ga sprejeti, ga imeti ob sebi! V sebi bo obudil božjo radovednost in, ta bo k sebi povabila Boga, ki pa tam naše radovednosti ne bo našel! Ne bo je našel, kjer bi morala biti in kjer jo pričakuje.
Toda iskalec bo z njo vseeno obudil Željo, ki ga bo vodila več vedeti o sami sebi, o nas. Torej, o Bogu!

Vsega iskalec ne more vedeti, ker je Bog neskončen.
Toda neskončen je ravno zato, ker ga njegova lastna Želja žene (ki je ženskega spola!), širi in ga nadaljuje.
Ko Bog hodi skupaj z Željo, raziskovanju sebe ni konca!
Enako velja za nas.

Z Njo(Željo) bo iskalec vedno naletel na nekaj, kar je sicer začasno morda izgubljeno in pozabljeno.... a nas čaka, nas pričakuje in si želi, da bi ono nekdo prišel iskat. Tisti, ki bo zanj skrbel in mu ne bo vseeno, da obstaja.
Zato pa Izgubljeno hrepeni po tem, da bo nekoč, enkrat, kadarkoli... najdeno! In da bo potem, ko bo najdeno, tudi sprejeto.
Zato je Želja Mati Vsega v Vesolju! Zaradi Nje je Bog neskončen in dober.

Zato pravim: da bi se Želja nikdar ne nehala!
In da bi slej ko prej bila izpolnjena.


MATI VSEGA V VESOLJU
*****

Do pravilne rabe Boga na Zemlji pride, če dovolimo Bogu rasti skupaj z nami.
Najprej pa moramo sebi dovoliti rasti.

Do zdaj pravilne rabe Boga na Zemlji še nismo videli, oziroma je ni bilo, vsaj ne dovolj, da bi človeštvu zagotovili sreče.
Najprej je potrebno razdelati posamezne pojme, na katere smo se samo »navadili«, a ne vemo kaj pomenijo, ker sicer ne bomo vedeli, o čem se pogovarjamo.
Navajeni smo, da uporabljamo vsak svoje pojmovanje za iste stvari, ki so pravzaprav skupne, ali pa bi lahko bile. Uporabljamo iste pojme eden mimo drugega in drug drugemu očitamo nesporazume. Očitno imamo težavo pri sporazumevanju.

Eksploatacijo - besedo iz naslova! - lahko razumemo tudi kot izkoriščanje. Vendar gre pri tem primeru za rabo, se pravi za uporabo, ne pa za izkoriščanje! Končno pa - Boga ni mogoče "izkoriščati". Bog se ne obrabi z rabo. Ravno narobe je: s pravilno rabo je Boga vse več in ne manj.

Tisto pa, kar nam navadno pomeni "izkoriščati" nekoga, je zloraba moči.
Pri tej vrsti zlorabe Boga gre za zlorabo energije, oz. moči, ki izvira iz Matere Vsega v Vesolju. To je pomembno poudariti, da V S A Moč izvira iz Matere Vsega v Vesolju! Druge moči sploh ni.
Pri zlorabi gre torej za krajo Materine Moči in za zlorabo božjega Namena.

Lucifer je Materi ukradel njeno moč in zdaj jo ZLORABLJA. Zato »izrabljati« ni primeren izraz! Pravilno je ZLORABA.
Slab namen je torej povezan z NAPAČNO rabo Materine moči.

Zloraba Materine Moči v slab namen - je LUCIFER!
Gre pa za slab namen tistega, ki moč zlorablja.

Naj ponovim: nobene druge moči ni v Vesolju ali na tem planetu - razen Materine! Vsa Moč izhaja iz Nje.
Nikdar nobene druge ni bilo, vedno je moč bila Njena.

****

Vsak Moški je toliko močan, kolikor moči mu daje njegova ženska!

Pravilo, ki govori, da je moški ravno toliko močan, kolikor moči mu daje njegova ženska, izhaja iz pra-pravila, po katerem je Bog na Zemlji toliko močan, kolikor moči mu tukaj prizna oz. mu je daje Mati Vsega v Vesolju!
To je Njen svet in tukaj veljajo Njena pravila!
Moči pa ženska (Mati Vsega v Vesolju) daje toliko, kolikor mu lahko zaupa.

Zaupa tistemu, ki pravi, da bo maščeval njene mrtve otroke!
Navadno obljuba pomeni, d abo pobijal tuje otroke, otroke neke druge ženske. Ne njenih! Njene naj bi ohranjal pri življenju.
Potem je vojna in Lucifer pošlje njene otroke umret za njen cilj.

Ženski Bolečina omeji razmišljanje, želja po maščevanju je velika in vedno splava na popvršino. Prekrije vse drugo!
Pri tem ženska ne spozna, da se spopada sama s sabo. Spopada se z drugo žensko, ki je ona sama.
Bes v njej je fragmentiran na način, da se manifestira tako, da ga Stvarstvo lažje prebavi, nosi in prenaša. Preden se kaj spremeni, mora Stvarstvo vedeti, kako osmisliti Bolečino; od kod prihaja, zakaj je tam, čemu služi.

Očitno se je tudi Mati Vsega v Vesolju v določenem trenutku odrekla svoji moči v strahu pred tem, kaj bi lahko Njena moč Stvarstvu in živim bitjem storila v trenutku Njene norosti, bolečine in histerije.
Zato je svojo Moč bila pripravljena tistemu, ki ga njene te moči ni strah.
Diktator svojo moč črpa iz moči ženskega dela populacije! One mu zagotavljajo, da mu te moči ne bo zmanjkalo, ker tudi njihove maščevalnosti ne bo zmanjkalo. Lucifer poskrbi, da vzroki za maščevalnost ostajajo in se množijo. Če v vopjni zmagaš, vzroki ostajajo, če izgubiš – vzroki za maščevalnost ostanejo! Če bi primerjali sovraštvo na planetu z ledeno goro, v katero je treščil Titanic, potem bi lahko rekli, da so vsen vojne na svetu s te gore sovraštva odkrhnile za en ta mali viski ledu!

V strahu, da ne bi komu storile krivice v trenutku slepega besa iz maščevalnosti, ko se ne bodo znale obvladati zaradi Bolečine, vso svojo moč prepustijo nekomu drugemu. Tako nastane diktatura.
Prepustijo jo sistemu, ki postane stroj za ubijanje. Vodi ga diktator.
Tedaj je takšen sistem visoko organizirana brezsrčnost!
Ne glede na to, koliko je posameznik lahko nor, pa ne more nikdar narediti toliko škode, kot je naredi brezčuten, visoko organiziran sistem in režim, ki ga vodi!. Ko je Brezsrčnost organizirana v sistem, pripelje navdušence in pristaše režima do neverjetne norosti, pri čemer imajo sebe in sistem za normalne.

Če se v takšnem sistemu pritožiš, se tvoje besede odbijejo nazaj, rečejo ti: mi nič ne moremo storiti za vas, na žalost - taka so pravila!
Potem vse to, kar ženske v sebi zatajijo, stori diktator v njihovem imenu. Ženske tega ne spoznajo niti takrat, ko same postanejo žrtve lastne odtujene moči!

Odtujena sila v tujih rokah počne stvari, ki jih ena ženska sama nikoli ne bi počela. Pa tudi če bi jih, bi kvečjemu bila morilka - ne bi pa bila sistem in v sistem organizirana krvoločnost.
To da se ženska maščevalnost sama organizira in politično nastopa, je noviteta, ki zdaj nastaja s feminizmom. Vendar pa bi temu težko rekli ženska energija. Vsebuje več moškega naboja, kot ženskosti. Ženskosti v teh gibanjih sploh ni.

Zato so ženske diktatorjem hvaležne!
Ko jim postavljajo spomenike, zraven pravijo: to se je moralo zgoditi!
Takorekoč – usoda!
Kadar ženski pol Stvarstva ne želi prevzeti Odgovornosti za moč, ki jo ima, pa se ji je odpovedal zato, da jo namesto njih zlorablja drugi – potem posledice lastne histerije imenujejo – usoda!
Groza jih je sebe. Groza jih je tega, kar v besu lahko storijo drugim!

Potem poiščejo izgovore za morilce, ki so jih same ustvarile, in jih slavijo!
Svoji moči so se odpovedale, jo je zlorabil nekdo, ki mu je popolnoma vseeno koliko ljudi (in otrok) bo zaradi takšne odtujene moči moralo umreti.
Maščevalni ljudje tudi sicer neradi priznajo, da izvršilno vlogo praviloma zaupajo morilcem!

Zdaj ta odtujena Jeza tisočletij divja po planetu in ubija! Ubija Njene otroke.
Zavest pa ne pride blizu in ji ne more pojasniti, kaj se ji (Njej) dogaja.

Takšnega sadizma, cinizma in manipulacije  je zmožen samo Lucifer.
Tako se Lucifer roga Bogu! S tem, da muči Mater.

****

Mati v nekem trenutku Zemeljske zgodovine ni več zaupala sama sebi.

Bilo ji je vsega dovolj. Denimo tega, da mora za vse v Vesolju in v Stvarstvu biti sama odgovorna.
Občutki Krivde so bili nevzdržni (še vedno so!) in je hotela narediti tako, da ne bo za nič odgovorna.
Enako zdaj počne feminizem. Javno izjavlja, da brez moških sploh ne bi bilo vojn.
Mati Vsega v Vesolju je svojo MOČ prepustila v upravljanje tistemu, ki ni sposoben odgovarjati za svoja dejanja! Preprosto, ni mu mar za Življenje, ni ga ustvaril in zato mu ni mar zanj.
To pišem v upanju, da bi bralec laže razumel, zakaj je feminizem zdaj na pohodu!
Kar počne feminizem, ko v sebi nosi Materin pečat zamere Očetu ( prevedeno v jezik Manifestacije - gre za zamero moškim - je povsem podzavestna reakcija.
Besna, maščevalna, brez kančka zavesti o tem, kaj ta energija počne. In to zdaj feminizem tudi izraža: NEODGOVORNOST! Mi jo sicer poznamo pod drugo besedo: maščevalnost (ki se ji vsi izogibajo) ampak neodgovornost je v bistvu maščevalnost!

Ta za pogonsko gorivo uporablja Krivdo. Z rabo Krivde kot goriva, to svoje »gorivo« hkrati s porabo tudi proizvaja!
Z neodgovornostjo (maščevanjem) ženski pol Stvarstva odgovarja na neodgovornost moškega sveta. Pri tem gre Neodgovornost tako daleč, da kot feminizem trdi, da brez moških ne bi bilo vojn.
Stanje je seveda začasno in feminizem se bo sčasoma zaletel sam vase.


Vesolje (Stvarstvo) išče ravnovesje med sprtimi stranmi. Ravnovesje pa lahko prinese samo Srce.
Naloga (novega) Srca je uravnovesiti Vesolje. In prav to praznujemo Božiča, pa če to vemo ali ne, če se tega zavedamo ali ne, če verjamemo vanj ali ne. Tudi če v Srce in v njegovo sposobnost uravnovešanja Vesolja dvomimo, je to vseeno tako! Vedno je bilo tako.

Ker je moč ugrabil Lucifer in jo zdaj zlorablja, je Bog nemočen na planetu.


****

Tole samo mimogrede:
V življenju veljam za luzerja, za zgubo. Ženske, s katerimi sem hodil, bi me opisale za nepraktičnega, netekmovalnega in ker ne tekmujem – sem neuporaben. Ker ne tekmujem, ne morem zmagati, torej sem luzer! Parazit!

Uporabnost moškemu daje ženska, ona mu pove, kdaj je moški uporaben in kdaj ni. No, jaz nisem uporaben. Po svoje tudi nisem hotel biti!

Moji mami se je hotelo zmešati z mano. Moja mama je bila namreč svetovni prvak v izsiljevanju, in če me ona ni mogla v nkeaj prisiliti, recimo, da bi svoje življenje živel po njeno, potem me v to nihče ne more prisiliti.

Ženske delajo iz moških tekmovalce! Zato se pobijajo med sabo.
Če niso tekmovalci, se ženski ne splača vlagati vanje. In ko govorimo o vlaganju, gre v tem rpimeru za emocionalno investiranje.Ženska odloči o tem, če se ji splača ali ne.

Jaz sem svojim že vnaprej povedal, da se vame ne splača investirati. Moja mama je umrla jezna name.

V mojem okolju ne veljam za uspešnega. Prej bi rekel, da sem v očeh okolja zguba. Nisem tekmovalec, kar je drugim nerazumljivo, zato sem jim vedno na nek način sumljiv!

Le kdo bi sam od sebe hotel biti luzer?! Samo luzer!
Toda sam v tem položaju (v položaju luzerja) odkrivam neverjetne globine. Jaz temu pravim prednosti.
Ves tisti čas, ko bi lahko tekmoval in zmagoval (ali izgubljal), sem porabil za druge reči.Čas sem posvetil razmišljanju o drugih stvareh, ne o karier, takšni in drugačni, in zdaj o teh rečeh govorim na blogu.

Zelo malo je reči, ki jih ne bi vedel o ženskah. Te so me definirale v življenju.
Mislim na ženske, ki jih v življenju nisem osrečil.

Obstajajo seveda tudi drugačne ženske. Tiste, ki ne zahtevajo od svojega moškega da zanje tekmuje (Bog z njimi!)
Predvidevam, da takšna ženska in njen moški ponoči spita skupaj tako, da se držita za roko. Ona njega, on njo.
Tudi jaz bi jo.

Na koncu so ravno tako nesrečne, kot če bi bile ostale z mano in bi jih jaz naredil nesrečne.
Le da jaz jih nisem imel priložnosti narediti jih nesrečnih. Nesrečne so jih naredili drugi!
To je eden največjih uspehov v mojem življenju, da jih nisem jaz delal nesrečne.

Vsaj ne dolgo! Le tisti čas, preden so me vrgle skoz vrata, kot neuporabnega.
Nesrečne so jih naredili tisti, ki so tekmovali, da bi jih naredili srečne.

Niso vedeli kaj jih čaka, pojma niso imeli kaj se jim dogaja, ne kaj se jim je zgodilo potem ko se jim je že zgodilo, nihče jih ni opozoril. In še vedno jim ni jasno! Ne vedo.


Drgač sem pa luzer, in če že govorim o svetu in o tem kako deluje, potem je prav, da tudi sebe omenim v njem in jasno povem, v kakšnem položaju sem sam v njem in kako se v njem počutim.

****


Temu, kar se danes manifestira kot spor med spoloma, bi z današnjimi besedami in po sedanjem pojmovanju rekli, da Bog v tem trenutku na planetu ni funkcionalen!
Kastriran je enako kot je kastriran današnji moški v diktaturah. in tako ali drugače so domala vsi sistemi diktature! Svobodna Volja je praktično iztrebljena, tisto kar je je na planetu ostalo, ne more bistveno vplivati na pomembnejše odločitve o tem, kako naj se družbe (in Stvarstvo!) razvijajo.

Pri nas se imajo moški za to »družbeno kastracijo« zahvaliti komunizmu.
Drugje so pa pod vplivom nekega drugega reda, druge ideologije ali verovanja. Največkrat so ljudje pod vplivi več prepričanj, filozofij in verstev hkrati. In zakaj je tako? 
Ker ideologije in religije (predvsem religije!) zanikajo Telo!

S tem zanikata Zavest Telesa. To pa je tista zavest, ki jo ustvarja materialni del Stvarstva. Kajti tudi planet ima svojo zavest, svoj duh, svoja čustva, svojo lastno Voljo!

Bog torej ni funkcionalen tam, kjer je najbolj potreben in bi bil najbolj dobrodošel.

Zato je pomembno znati Materino moč pravilno uporabljati (jo pravilno rabiti), predvsem pa je treba vedeti od kod prihaja in komu je namenjena. Tudi po tem se je vredno vprašati, zakaj nam ni dostopna, čeprav nam je namenjena?!

Vprašanje se zdaj manifestira takole:
Zakaj nimamo demokracije, če pa ves čas ponavljamo, da živimo v njej, zakaj je impotentna, brez moči in N A M ne služi?

Govoriti o pravilni rabi Boga na Zemlji in hkrati ne vedeti od kod moč izhaja , je le še ena zloraba Njene moči. Ne vedeti, je organiziran poskus poneumljanja, kajti poneumljanje množic ni slučajno, nič se ne zgodi slučajno v tako neverjetno nadzorovanih družbah, kot so današnje.
Na kratko povedano: to je Lucifer!


Kdor ne objema Dobrega Namena – služi slabemu! Služi Luciferju.

SKRITA IGRA INSTITUCIJ

****
                                   
Popolnoma vseeno je kakšna vse zveneča imena, visokopomenska, svetopisemska in k temu še skrivnostna prilepimo različnim tipom zlorab Njene moči - vedno gre samo za zlorabo Njene Moči in vedno za njo stoji Lucifer!

Tudi, ko govorimo o institucijah, ki zase sicer trdijo, da jim je prva in edina naloga, sploh najvažnejša na tem svetu varovanje prisotnosti Boga. Pri tem je dobro vedeti, da so institucije (vse institucije!), v končni podobi Lucifer - njemu služijo! 

Vse institucije imajo slab namen! Tudi če se drugače deklarirajo. Vedno ščitijo samo sebe, druge pa žrtvujejo in pri tem ne postavljajo meje, koliko žrtev je potrebno za ohranjanje  njihovih "principov", večnosti lastne hierarhije in vtisa potrebnosti za človeka!

Potem žrtve, ki jih institucije same povzročijo, te institucije povzdignejo malodane v božanstva in jih slavijo - otrokom jih dajejo za zgled!

To se je to vedno pokazalo za uspešno, zato ponavljajo.
In zmeri jim rata! Vedno pademo na isto finto! Toda slej ko prej pridejo s pravo barvo na dan.
Slej ko prej pridejo s pravo barvo na dan. Tedaj se zagovarjajo, češ da ni šlo drugače, ker da ne gre drugače. Namen je eno (tako pravijo) realnost pa vse kaj drugega...


ZLORABA MATERINE MOČI

****

V mojem miselnem svetu (v mojem miselnem univerzumu) Bog ne zanika Telesa!

Ne postavlja se proti potrebam telesa, ne postavlja se nad Telo, temveč ravno narobe – izhaja iz njega, služi telesu in potrebam telesa!
Z njim soustvarja Zavest, ki je TELO.

Resnica izhaja iz telesa (Telesa) in iz njegovih izkušenj
Tako nastane Telo, ki je tista Zavest, ki je Božja na Zemlji. 

In zdaj se manifestira. Za enkrat manifestira (izraža) le svoje nezadovoljstvo, kmalu bo manifestiralo še vse drugo.

Našemu svetu je ime Manifestacija.
In zato mu manifestiranja nečesa, pravzaprav vsega, kar je in obstaja, ni mogoče preprečiti ali mu prepovedati. Če nekdo vztraja pri tem, da je božji (od Boga), torej samo božji in nič manj kot...., potem naj pojasni, zakaj mu v vrtu vse crkuje, zakaj nič ne raste in uspeva?!

Trudi se, da bi kaj preživelo, a mnogokrat, pravzaprav največkrat ne.


Je to "Božje"?


In se je pri tem morajo ljudje inštituciji še zahvaljevati - Bogu se morajo ljudje zahvaljevati, ker komaj preživijo. In tačas, ko ginjeno občestvo poje Bogu hvalnico, temu istemu Bogu Manifestacija pljune v obraz. Kdo tu laže?!

Človek ali Manifestacija?

Pomembno je zdaj to jasno povedati, zaradi razjasnitve nekaterih pojmov, ki so enako, kot Materina moč, zdaj že predolgo zlorabljeni.



****


Raba Boga, in k temu še pravilna raba - je zapovedana.
Pa ne le zapovedana, je tudi zaželena enako kot je potrebna! Povsem upravičeno, glede na to v kako zelo slabem stanju se zdaj nahajamo in v kakšnem stanju je planet.
Življenje (pisano z veliko začetnico!) je v obupnem položaju, zaradi zlorabljanja Materine moči!

Lucifer namreč Materi nikdar ni povedal od kod mu moč.
Videti je nepremagljiv. Ne pove, od kod mu moč.

Mi smo pa Njeni otroci in se obnašamo Njej podobno, ker smo po Materi. Tudi sami iz podobnih razlogov živimo v nevednosti in neznanju kolikšna je naša moč. Ne vemo zakaj se počutimo nesrečne, nemočne, izgubljene.
Lucifer Njo in nas vzdržuje v nevednosti in brezupu.
Naredil nas je odvisne od njega.

Hudič »samoupravlja« z nami. Samoupravlja zato, ker vse sami naredimo. Njemu pravzaprav ni treba nič storiti! Zaradi občutkov Krivde mu sami skočimo v lonec.

Mi si tačas dopovedujemo, da je »Demokracija«, ki nam jo ponuja v zameno zato, da se odpovedujemo sebi, še najboljša oblika vladanja, od vseh znanih oblik vodenja države!
Tako zveni ta povsem idiotska fraza. Luciferju demokracija raztegne možnosti za manipulacijo z nami - praktično v neskončnost!

V Sloveniji demokracija še najbolje služi diktaturi.


Pri tem brezumnem vztrajanju in vzdrževanja diktature pridemo do tega, da nekateri požirajo kravji drek, prepričani, da je vegetarijanska pica. Lahko si pa izberejo tudi konjsko figo, temu se reče »svobodna izbira«.

NAŠI PRVI STARŠI

****

Naša Oče in Mati (Bog Oče in Mati Vsega v Vesolju) sta kot naša Prva Starša drug drugemu edina prava partnerja!

Bog ni neko brezspolno bitje, kajti vsaka energija v Vesolju ima svoj naboj!
Če priključiš elektromotor na dva pola z enakim predznakom se ne bo nič obračalo.
Cerkev ni Očetov partner in ne more nadomestiti Matere!

Aseksualizacijo je pričela Cerkev z zanikanjem vlogeTelesa v Stvarstvu.
LGBT in feminizem sta posledica ravnio te aseksualizacije!

Tako se zdaj izraža tisto, kar »ne sme biti«, potem pa si išče novo formo, s katero je lahko tisto, kar znmore, ker več ne zmore. Tako se bori za obstoj. Za življenje.
Čeprav to ves čas počne in nas prepričuje (da je Cerkev naša skupna Mater!), še manj ima Cerkev pravico zlorabljati Njeno moč; a jo kljub temu zlorablja.
Kajti, druge ni, druga ne obstaja.
Samo Oče in Mati imata sposobnost iz Nič ustvariti nekaj!

Drugi poustvarjajo, ne ustvarijo.
»Ustvarijo« lahko le iz nečesa, kar že obstaja,ker sta prej ustvarila Oče in Mati.

Mati se je v začetku na planetu izražala s čarovnijo, s čarobnostjo bitij, živali. S čarovnijo in res čarobnim okoljem je skrbela za zadovoljevanje potreb bitij na palnetu. Skrbela je za svoje otroke, za vsa živa bitja. Planet to pozna kot obdobje Velikega Pana!

Potem, ko je Lucifer planetu vsilil koncept Krivde, je s tem odstranil »čarovnijo« in ustvaril pomanjkanje, ki še vedno traja in bo trajalo vse dotlej, da bo Krivda šla s tega planeta.

Pomanjkanje človek odpravlja (pravzaprav se trudi, da bi ga odpravil) s pomočjo tehnologije.

Namesto »čarovnije« imamo tehnologijo, ki je bedna zamenjava za Materino »čarovnijo«.

Potem se je Lucifer usedel na tehnologijo (»izumil« je patentni urad) in prisilil ustvarjalne ljudi, da mu služijo.
Zato nam to prodaja.

Mi pa kupujemo in se zahvaljujemo Luciferju zato, da nam je zopet pokazal, kako brez njegovega posredovanja ne znamo živeti.

V izobilju diktature ne preživijo. Zato poskrbijo, da pomanjkanja ne zmanjka.
V diktaturi je glavna dejavnost produkcija pomanjkanja, nihče tega bolje ne ve, kot Slovenci.

Režim namenoma proizvaja izgubo, kajti s proizvodnjo pomanjkanja so njegovi zaslužki največji.
Lahko bi ustvarili sistem, ki bi dovolil ljudem delati, ustvarjati. Vendar parazitska mentaliteta raje živi od zadolževanja. Sposodiš si denar, nato pa ga pre-porazdeljuješ in s tem ohranjaš svojo moč.

Poleg tega pa parazit potrebuje takega sovražnika, ki ga lahko obvlada! Ta režim takega sovražnika ima, ga ohranja in obenem laže EU, da imamo demokracijo.


Pri demokraciji se na oblasti menjata dve ali več opcij, pri nas pa državo obvladuje samo ena politična opcija! Isti režim, ista diktatura.



KAJ JE LUCIFERJEVO BISTVO

****

Še enkrat: Oče in Mati dajeta, onadva ne pogojujeta in ne izsiljujeta!
Lucifer izsiljuje in prodaja. 

Prodaja nekaj, kar ni njegovo in česar sam ni sposoben narediti!
Čas je, da se naučimo pravilne rabe Boga na našem Planetu, poudarek pa je na "našem", nihče namreč ne kupuje tistega, kar mu je namenjeno imeti, uporabljati, uživati, razmnoževati in deliti!

In vendar - nam zdaj vse to Lucifer prodaja skupaj z lažjo, da je on sam Avtor vsega!
Lucifer je tat, lažnivec, parazit in manipulator. Nič več kot samo to.

Tisti pa, ki posnemajo ta vzorec, ki prevaro uporabljajo za svoje posle in v svoje pokvarjene namene, igrajo Luciferjevo igro.
Pri tem ni pomembno, če okoli govorijo, da le izvajajo Božjo Voljo in da jih je On, Bog, Oče poslal, da bi opravljali delo zanj!
Ne gre za Božjo Voljo, ker Bog ničesar ne prodaja - Bog daje.

Kdor prodaja Boga - JE Lucifer!
Boga se ne prodaja!

****


Če hočemo kaj spremeniti, potem moramo najprej vedeti kaj smo počeli narobe in kaj zdaj počnemo narobe. Če ne nehamo s tem, pomeni, da imamo slab namen. Da to nalašč počnemo.

Lucifer je slab Namen. Kar je narejeno z dobrimi nameni, je Bog. Kar delamo pa s slabim namenom - je Lucifer!

Potrebno je imeti jasne pojme o tem, kdo je kdo. To je videti po rezultatih tega, kar počnemo. Če počnemo slabo, potem pa to ponavljamo, je naš namen jasen.

Pametno je tudi vedeti zakaj počnemo to, kar počnemo, sicer ne bomo znali ločiti narobe od prav. Po tem poznamo pravilno rabo Boga in Materine moči, od njene zlorabe.

Naše stanje duha je podobno kozarcu mineralne vode, v kateri so raztopljeni mehurčki CO2.
Če streseš kozarec, se mehurčki počasi dvignejo iz vode, splavajo na površino in se nato spojijo z atmosfero in izginejo. Lahko bi rekli, vsaj gre k svojemu! Voda je voda, zrak je zrak. Ali še drugače: zrak ni voda. Tako kot tudi Tema ni Luč.
Mehurčki v nas predstavljajo Temo. Ta je ujeta v vodo, v Zavest, ki je Svetloba. Če Telo, ki je kozarec, streseš, se mehurčki pričnejo dvigovati iz Svetlobe. Splavajo na površino in odidejo k Temi, od koder izhajajo in kamor spadajo.

Mi jih zdaj zadržujemo v območju Svetlobe.
Ne spustimo jih. Bojimo se, kaj bomo potem, če ne bodo več del nas. Bomo ohranili svojo identiteto, tako se sprašujemo, če bomo samo iz Svetlobe in Teme v nas sploh ne bo več?!
Strah nas je. Zato to vprašanje postavljamo Bogu, tudi ko se tega ne zavedamo: kaj bomo in kdo bomo, če ne bomo več to, kar smo zdaj?
Gl3j, Bog, na to smo navajeni... toda novo nam še ni znano! kakšno bo?

Če nam vzameš staro - kaj bomo pa potem? Bomo potem mi sploh še mi.
Mehurčki so Dvom!
Naša naloga pa je razreševati dvome, ne pa jih vzdrževati in še množiti. Potem jih pa uporabiti za manipulacijo z ljudmi. Edina naloga dvoma je - da izgine!

Ni naša naloga dvomiti.
Zdaj se dvomi samo kopičijo, ne razrešujejo se, kar pomeni, da ne počnemo nič, da bi jih odpravljali. Nihče jih ne razrešuje, niti si s tem da opravka. Ravno narobe je!
Dvomi zdaj služijo temu, da so ljudje vse bolj in bolj zmedeni. Še ena zloraba!

Zmedene ljudi laže prineseš okrog, jih imaš za norca, laže jih izsiljuješ, ker pogojuješ njihovo eksistenco in oni se te bojijo. Vse naredijo, da le ne bi izgubili službe, položaja v družbi, da jih mož ali žena ne bi zapustila, ne nazadnje je ogroženo tudi njihovo življenja. Kakršnokoli že je. In zato se zdaj dvomi med sabo na planetu spopadajo za primat.
Dvomi so valuta. Kdor jih ustvarja, je bogat. Povpraševanje po izdelavi novih dvomov je veliko (novi obrazi, nove stranke, usegliharjenje....) 

Spopad dvomov - tako bi lahko opisali sedanje obdobje človeške zgodovine!
Toliko se jih je nabralo, teh dvomov, da stiskajo človeštvo k tlom, in nam ne pustijo živeti.

Vedno je prevladovalo mišljenje, da je negotovost kazen, zdaj pa prevladuje prepričanje, da je negotovost pravzaprav blagoslov, gotovosti ni, resnica je pa samo stvar interpretacije. 
Zdaj je lahko takšna, jutri bo pa spet drugačna. Po potrebi tistega, ki vlada in nas obvladuje!

****



In vendar je Človeštvo en organizem.
Ni le skupekposameznih  organizmov, namenjenih, da se med sabo žrejo. Ko se dvomi med sabo spopadejo, proti pričakovanjem ne izginejo, ni jih vedno manj - vedno več jih je!
Najmanjši dvom, je hkrati največji, le vprašanje časa je, kdaj se bo povečal do neznosnega. Potem bo obvladoval vsako gotovost!

Meni se nikamor ne mudi. Vidim, da Stvarstvo trdno drži svet v rokah in pri tem skrbi za Življenje na njem. Vidim, kam nas pelje, in mu zaupam! Dovolj diokazov imam za to. Kdor jih ne vidi, jih ne vidi zato, ker trenutno služi slabemu Namenu. Toda to ne bo vedno tako!
Stvarstvo (Manifestacija) samo sebe dokazuje in ga ni meni treba dokazovati.

Ni slučajno, da tisti, ki nam vladajo, delujejo izključno na relativiziranju lastne kriminalne dejavnosti.
Lohk je tko, a ne, včas'h je pa lohk tud mal drgač. Dons je tko, jutr pa ne bo več...
Skratka, ko enkrat ljudem vsadiš dvom, lahko z njimi delaš kar hočeš. V nič niso več prepričani,
resnica je zanje relativna. Je pač stvar interpretacije!
Toda, hej fantje - Resnica NI RELATIVNA! Resnica - J E !
Taka, z veliko začetnico – je!
Obstaja. Temelji pa na izkušnji same sebe in zato ne vsebuje nikakršnega Dvoma o sebi. Ali z besedami: 
Luč ni Tema!

Neumno je sploh dokazovati, da Tema in Luč nista eno in da to dvoje ni »useglih«! Prav to nam hočejo vsiliti tisti, ki nam zdaj vladajo. Družba in država razpadata že vse od razpada prejšnje družbe in države. In glej - tudi prejšnji dve so vodili  isti ljudje!

Ti ljudje o Življenju ne vedo dosti, niso se potrudili, da bi izvedeli.

Zapravljajo življenje na druge, nepomembne stvari.
Čas je, da se naučimo pravilno uporabljati Boga na našem Planetu, in  poudarek je na "našem", kajti nihče ne kupuje tistega, kar mu je (bilo) namenjeno.
Razen če mu nekdo odreka tistega, kar je njegovo in mu pripada, mu vzame vse, potem mu pa to nazaj prodaja.


****


Vedno bolj sem prepričan, da ko imamo radi sebe, imamo radi otroka v sebi.
Če nimamo otroka v sebi, ali pa morda sploh ne vemo, da ga imamo, da je ta v nas, potem ne vemo koga in kaj bi v sebi lahko imeli radi! Ne vemo, kdo bi v nas sploh vreden naše ljubezni.

Potem je predmet naše ljubezni nekje zunaj nas. Trdim, da potem in v tem primeru tudi tistega zunaj nas, nima kdo imeti rad – v nas! In da ga zato ne razume.

A če nimamo ekvivalenta, da zna v nas ljubiti, torej tistega, ki sploh zna ljubiti, potem tudi tistega zunaj nas ne more prepoznati za »svojega«.
Nima ga s čim, ker nima pravega orodja za to!

Tedaj smo obsojeni na iskanje primernih partnerjev za ljubezen z namenom, da nas bodo ti naučili kako imeti rad. Potem jih sčasoma tudi sami obdolžimo, da ne izpolnjujejo vseh naših pričakovanj. Razočarajo nas.
Prepričan sem tudi, da se v primeru, ko imamo sebe radi in imamo obenem radi še nekoga zunaj nas, nekoga, ki mu pravimo "ljubezen moja" - da se mu takrat njemu lahko približamo le zato, ker dovolimo našemu Notranjemu Otroku, da ima rad Otroka v njih.
Tedaj dovolimo Otroku v nas, ki ne zna drugače dojemati sveta kot samo skozi ljubezen, imeti rad! To je nadvse pomembno.

In tedaj se oni (naši notranji Otroci) imajo brezglavo radi, v žargonu - sto na uro! Radi imajo drug drugega preprosto zato, ker jim dovolimo imeti se(be) radi.
Mi jim pa to privoščimo tako, da ne posegamo v njihovo igro. Pripravimo igrišče zanje, poskrbimo za varnost.
Ali še drugače povedano: nekomu v sebi MORAMO dovoliti hrepeneti za nas - v nas!!! Da smo potem to mi.
In ta si v nas želi in ima rad – zopet, seveda, za nas!

Da lahko ljubimo in imamo radi.

Potem smo hvaležni Ljubezni, in ta je lahko naš Bog.
Če kdo vztraja, da Boga ni, potem zanj ne obstaja. Vendar pa jaz v tem primeru ne bi delal ideologije iz tega pomanjkljivega poznavanja sveta in z njo posiljeval tistih, ki Boga iščejo in vanj verjamejo, še preden ga najdejo.
Ko pa temu otroku daš še Telo, tedaj to pomeni, da Srcu omogočiš manifestacijo v tem svetu.
Nato v njem raste in zraste in postane odraslo, kar mu je tudi (bilo) namenjeno postati.
Odraslo Srce se imenuje Telo!

Zdaj pa je v naših predstavah Srce kvečjemu klovn, otročje, nedoraslo. In nikoli sebe ne vprašamo - nedoraslo komu ali čemu, svojim željam? Jih sploh še ima, smo jih branili, se stepli zanje, da bi jih lahko imeli in jih ohranili?

Največkrat se zadovoljimo s tem, da ostaja Srce infantilno, nerodno in naivno... Tu smo brezbožni!

Meni tole pomeni verjeti v Boga in v vse božje:
varovati Otroka in mu pustiti odrasti pod njegovimi pogoji, da zraste in postane močno, da lahko gleda Resnici v obraz. Nič več infantilno, nič več neodraslo, zato pa močno in resnično.

Toda, če ga varuješ, ga zaščitiš. Mu dovoliš hrepeneti. Tedaj eksplodira Ljubezen v tebi, čeprav morda (še) nima cilja.
Če je vse prav, se tvoji možgani umaknejo iz procesa ljubljenja (making love), ko pride do tega. Umaknejo se in Telesu prepustijo, da prevzame igro v peskovniku.

Telesa imajo med sabo sestrski odnos.
Telo je vedno Ženska, ker je Materija Ženska.
Tudi, ko si po spolu moški, je telo - Ženska.

Materialni svet je Materin svet in v telesu smo vsi Njeni. Tu je vse Njeno, ker smo pri Njej - na Njenem! Živimo v Njenem svetu. zato je v njem vse – Želja!
Želja je vodilo.

Ko je Telo Želja, telo uživa Željo v sebi in tudi v drugem, možgani se preprosto umaknejo nekam v ozadje in opazujejo dva otroka pri igri.
Tako kot dobri starši, ki opazujejo otroke med igro!

Tako jaz zdaj vidim stvari, ko še ne vidim vsega, ker ne morem videti, saj se nekatere stvari še ne kažejo v svoji pravi luči ( pa se bodo kmalu pokazale!). Videti je, kot bi bil naš največji problem na planetu prav to, da Srce ne odraste, da ni odraslo, zraslo, ker noče odrasti.

Potrebujemo novo Srce. Svet ga potrebuje.
Obstaja (samo) Srce kot otrok - in vendar mu ni to namenjeno!
Odrasti pa ne more povsod tam, kjer je skrivalo stvari pred Očetom. Zato tam ne more napredovati.

Kjerkoli ima Srce še vedno skrivnosti pred Njim, ki je naš Oče in je Oče Vsega – tam Bog ne more prevzeti Odgovornosti za VSE - kar On je! Kar Oče je in kar Srce je.
V našem primeru je to Odgovornost za nas, za Človeštvo, za Stvarstvo, za Vesolje!

Prav je, da ima Srce zavest, ki je samo njegova, zato ker ima tudi svoje lastne izkušnje s Stvarstvom. Bog ve, da te niso bile vedno lahke, da Srcu ni bilo lahko samemu brez Očeta.
Toda na koncu - je vseeno VSA Zavest božja. Kdorkoli je po svoje nabiral izkušnjue – so te na koncu božje in se seštevajo v božjo Zavest.
Ko Srce poravna zamere z Očetom, pomeni da si končno zaupata.

Srce Očetu zaupa svoje skrivnosti, vse načrte in sanje, ki jih ima, ki jih Srce v sebi rodi in nosi... zaupa mu svoje predstave o svojem svetu. Tistem, v katerem bi rad živel, in se mu vnaprej veseli.

Srce izkriči svojo zamero.... Oče pa ga sprejme kot svoje Srce. Kot svoje Srce z vsem, kar je v njem, kar Oče še ne ve, da je, ker ne more vedeti. Ne more vedeti, dokler mu tega njegovo Srce samo ne pove. Ne pove mu pa, dokler mu ne zaupa. Dokler so zamere, ni zaupanja. N emore ga biti!

Ko poravnata, ga Oče sprejme skupaj z željami in s hrepenenjem, z domišljijo in željo - torej tudi z Željo, ki je Mati Vsega v Vesolju, ki je rodila VSE. Z Očetom in Sinom in Vesoljem vred.

Potem, ko se to zgodi, lahko Srce končno zraste v Telo.
In tedaj Srce postane funkcionalno v Vesolju. S tem pa v tem Stvarstvu, v Materialnem (Materinem) svetu, ki mu je ime Manifestacija. Zato pa manifestira. Opravlja nalogo!
Tako se imenuje zato, ker mora manifestirati Svobodno Voljo, ki je edini zakon - najvišji in večen, ker ga je postavila Mati Vsega v Vesolju!
Ona že ve zakaj in s kakšnim namenom.

Ko se Srce manifestira, postane ljudem vodilo in lahko vodi Svet samemu sebi naproti, v božjem imenu. Srce vse počne v božjem imenu.

Telo in srce sta brata in pravkar postajata ENO.
Telo je Srce, ki odraste. Ko Srce odraste, postane Telo.
Telo je odraslo Srce. Telo (z veliko začetnico) je pa Zavest Srca in telesa in je Božja Zavest.

Človeštvo je Srce že po svojem nastanku.

Naša "naloga" je ta, da v sebi združimo Vesolje.
Vsakokrat namreč, ko tu živimo, sprejmemo Življenje in v sebi združujemo svoje Prve Starše, Očeta in Mater. Pravzaprav ju mi pripeljemo v naš svet in ju manifestiramo. Očeta pripeljemo k Materi!

Ko to naredimo v sebi, prihranimo Manifestaciji mnogo tega, ker potem namesto njunih sporov in nerazumevanja na to, v katero smer naj se razvija Stvarstvo, lahko manifestiramo Njuno Ljubezen. Tisto, ki nas je ustvarila.

Seveda se moramo odločiti kaj bomo storili.
Ali bomo polje njune Ljubezni, na katerem se srečujeta, se objameta in se drug drugemu veselita, bomo prenašalci njunih ljubezenskih sporočil in bomo tako služili Vesolju ali pa bomo med Njima sezidali visok zid, v katerega se bosta vsakokrat zaletavala, a ga ne bosta mogla preplezati.

Se bomo raje še naprej obnašali kot nesramni in ljubosumni otroci, ki mislijo, da so pametnejši kot njihovi starši?
Navadno ljudje sprejmejo tisto, kar jih tu pričaka kot nekaj, kar je večno in nespremenljivo, obremenjeno z zakonitostmi, ki so "od Boga dane".
In se potem se jim vdajo, prepričani, da jim bo laže v življenju. Tega jih namreč okolje vsakokrat znova nauči, v to jih prisili!
Življenje pa je težko zato, ker ljudje mislijo, pravzaprav so prepričani, da bo laže živeti, če sprejmemo tisto, kar nas čaka. Pravzaprav, kar nas tu počaka vsakokrat, ko se vrnemo sem iskat tisto, kar naj bi nas naredilo cele. To pogrešamo!« 
Da bi bili celi.

Potem tisto, kar tu najdeš, vzdržuješ, pa čeprav ti morda ni všeč.
To potem pustiš za sabo in naslednjič, ko se vrneš, te počaka ravno tam, kjer si zadnjič zapustil.

Naše življenje ni lažje, če vse sprejmeš tako kot je.

Ljudje sami sebi zapuščamo grozne stvari, ko odhajamo od tu.
Največkrat zbežimo, ker je tu neznosno oziroma postane neznosno. Morda ni vedno bilo tako, ampak s starostjo in boleznijo postane.

Materija je naša izgubljena Želja.
Materija je konglomerat vseh izgubljenih želja Vesolja, sem prihajamo zato, da jih oživljamo, jih naredimo žive!
Tu so naše zapuščene želje, vse sanje, ki se niso manifestirale in je zato življenje iz njih zbežalo. Ostalo je samo okostje nečesa, kar je treba posvojiti in obuditi nazaj k življenju, materiji je treba vdihniti upanje. Mi to znamo, na videz mrtve reči (nežive) delamo žive! Naše telo je iz mineralov tega planeta in mi vse to v sebi naredimo živo. Se vam zdi to malo?!

Mrtvi in pusti planeti brez življenja, ki jih v Vesolju ogromno, bodo nekoč oživeli, ker jim bo Mati vdihnila življenje. 
Sem pridemo zato, da neživo naredimo živo.
Materija v telesu z nami oživi in potem hodi okoli skupaj z nami. Razmišlja, čuti, hrepeni.... z nami! Dokler smo živi, ta svet v našem telesu hrepeni kot "mi". In mi hrepenimo zanj, hrepenimo za ta svet, za Življenje na njem.
Ko odhajamo od tu, nima več kdo hrepeneti zanj.
Zato se vračamo.

Ne vemo, da smo to mi in da je ta svet naš, mislimo, da smo tu le začasno in po kazni.
Toda, nič ni manj res od tega! Ta Planet je naš DOM!

Vedno si je to želel biti, vedno je hotel biti naš dom, mi pa tega nismo hoteli slišati, ker njegove Želje nismo hoteli slišati, nismo je imeli za svojo, nismo je hoteli sprejeti, preveč je bolela.
Zato tudi telo nikoli ni bilo zares naše.

****

Naj že v začetku tega nadaljevanja povem, da sem oče samohranilec otroka v meni. Ime mu je Moj Bog.
Z njim gradiva odnos, ki je značilen za odnos med očetom in sinom, pri tem da je to, kdo je tu oče in kdo sin, rahlo nejasno.
Sva v tesni komunikaciji Biti oče ali sin ni stalna služba! Včasih sem oče jaz, drugič je sin On.
Kljub najinim občasnim nesporazumom oba veva, da mi On ne more uiti, ne jaz Njemu. Jaz njemu niti nočem!
Pameten človek se od neumnega razlikuje po tem, da neumni misli, da vedno obstaja izbira. Medtem ko pametni ve, da ni izbire, je samo  prava odločitev.

Človeško bitje je organizem in v njem delujejo tako glava kot srce in drugi organi. Eden drugega podpiramo in potrebujemo.
Tako bo nekomu, ki sploh to bere (kot tudi vse, kar pišem) morda bolj jasno, kakšen je moj pogled na Stvarstvo in kako ga sprejemam, ga dojemam in kako razumem odnose v njem.
In seveda, nenazadnje - kako razumem samega sebe! Če ne bi bilo tako, sploh ne bi vedel kako naj se lotim razmišljati o sebi.

Naj bi sicer verjel, da šola še najbolje ve kako deluje moj notranji svet in kaj moj notranji Otrok potrebuje?
Naj bi bil zaupal staršem, ki o meni niso vedeli skoraj ničesar, razen tistega, kar so jim drugi rekli ali kar so prebrali v knjigah?
Roko na srce, njih ni zanimalo nič od tega, kar tu zdaj pripovedujem.
Oni so sprejemali tisto, v kar so se narodili. To so sprejeli za sveto, nepremagljivo in nespremenljivo. Zato je bilo, po njunem mnenju, bolje ne izpostavljati se.
To so mi ves čas ponavljali: srednja pot je najboljša.

Za razliko od mnogih drugih, ki tudi imajo svojega boga (kjerkoli ga že imajo, v karkoli že verjamejo, karkoli jim predstavlja), jaz svojega Boga razumem in On mene razume!
Kako ga tudi ne bi, saj sem ga jaz rodil!
Jaz sem ga vzgojil, branil pred drugimi, se z njim vedno pogovarjal in ga tolažil.
Ustvaril sem ga, ker sem v sebi potreboval sogovornika. Poleg tega sem čutil, da tudi On potrebuje nekoga. Sogovornika! Drugih nisem imel.

Pravzaprav nisem drugih imel kljub začetnem navdušenju nad novim in novimi obrazi, ker so se zame ti vedno prekmalu nehali, obupali so nad mano.
Takrat sem ugotovil, da če svetu nisi uporaben, nič ne veljaš!

Moj Bog s ne bi dosti časa obdržal tu, z mano, če ga jaz ne bi v sebi zaščitil in ga imel rad.

Zato ne le da ga razumem - mojega Boga - razumem ga zelo dobro! Razumem ga bolje kot kdorkoli drug in On tudi mene razume, bolje kot me razumejo drugi. Vem, kako Moj Bog razmišlja in kako čuti. On je moja (Za)vest.

Zakaj ga torej ne bi razumel, saj nisva nikoli nehala komunicirati.
In ker se nisva nehala pogovarjati,  mi ni pobegnil ali se skril pred mano. Jaz pa se njemu nisem skril, nisem mu lagal. Na to, da bi od Njega pobegnil, nisem niti pomislil. Saj nisem te vrste očeta, ki bi svojemu otroku ušel!

Še nekaj.
Za razliko od drugih ljudi, ki imajo Boga, sem jaz odgovoren zanj. Odgovoren sem za svojega Boga in za vse kar stori ali je kdajkoli storil. Karkoli je storil - zaradi mene je to storil! Zame je to storil.

Morda je tole zadnje zdaj bralcu še težko razumeti, toda sčasoma mu bo tudi to jasno, ko bo Stvarstvo samo urejalo odnose znotraj sebe. In naj nihče ne pomisli, da jih ne bo, da jih ne zna ali ne more.

Drugi verniki, ki ste verniki česarkoli v karkoli in v kogarkoli - kar sami se vprašajte, če ste vi odgovorni za svojega Boga (ali za vaše bogove), tako kot sem odgovoren jaz za svojega!, Kot sem odgovoren tudi za vse, kar Moj Bog počne ali karkoli je v preteklosti storil.

Če ste tako odgovorni za vaše bogove in za vse tisto, kar vaši bogovi v vašem imenu in za vas drugim storijo - potem vam čestitam! Potem imamo istega Boga.
Toda, kolikor lahko sam vidim, ste odgovorni zanj(e) ravno toliko, kolikor so odgovorni/neodgovorni ti vaši bogovi. In ti so zdaj zelo neodgovorni! 
Kaj oni da so vam za vzor?!

Hej, na sumu vas imam, da jih imate ravno takšne, kot ste si jih sami ustvarili po potrebi, ker jih takšne potrebujete zato, da ste lahko tudi sami enako neodgovorni!
Tisti, ki jim verjamete in zato vanje tudi verujete in jim morda celo zaupate – tega svojega Boga uporabljate za izgovor. Eden drugemu ste za zgled in v opravičilo.

Pa še eno razliko sem opazil, Jaz Mojega Boga NIKOLI ne zamenjam! Vi pa zelo pogosto, skoraj vedno. 
Kako naj sebe zamenjam? To sploh ni mogoče!

Potem poslušate razlage o Njem (pravzaprav o sebi!) od raznih ljudi, gurujev in verjamete vsem razlagalcem, duhovnikom, dalajlamam... nekaj časa!
Jaz vprašam kar Mojega Boga in On mi pove vse, kar želim vedeti o Njem.
Od tod ima ime: Moj Bog. Lahko ga vprašam karkoli in On mi pove vse, kar ve.
Česar ne ve, mu pa jaz povem, ker sem zdaj jaz tukaj nekoliko bolj doma od Njega.

****


Če pogledamo človeštvo, je to zdaj v stanju splošnega razraščanja nezaupanja!
Najprej, nezaupanja v Stvarstvo, s tem pa do Stvarnika. Zato se ponuja vprašanje- kako sploh pripeljati Boga na Zemljo? Kako ga narediti funkcionalnega v tem našem svetu, ki ga potrebuje, zato da bo ta svet (tudi) Njegov, kar tudi je!
Takega Boga moramo pripeljati sem, da mu bo človeštvo zaupalo.

Ker tistega drugega, ki zdaj seje nezaupanje med ljudi, je zdaj tu vse polno.
In tisti prav gotovo ni pravi Oče, ni Odgovoren, ker ne ravna odgovorno.
Nekateri imajo radi takega Boga, ki s silo ureja svet.
Takšnega, ki se maščuje, grozi in kaznuje. Ki vse in vsakogar izsiljuje, vse zaračuna, odnose pa pogojuje, da nihče več nikomur ne zaupa, vsi govorijo samo o »interesih«.

Obstaja namreč "bog", ki mu ljudje zdaj verjamejo, ki vse to, kar sem naštel, počne in se mu to ne zdi nič narobe – imenuje se Lucifer.
Lucifer ni Moj Bog!

Lucifer je sam sebi "bog". In je hkrati bog vsem tistim, ki vanj verujejo.
Jaz ne verujem vanj, zame je vedno bil prevarant, tat in lažnivec. Vedno bo lažnivec, tat in prevarant.

Meni tudi tisto, kar o Bogu govori RKC ni prav!
Njihovi opisi Očeta so bolj podobni Luciferju kot Bogu!
Meni so vse stare podobe in vsi stari opisi Boga – Lucifer.
Moj Bog vedno pravi takole: Le kako lahko ljubite nekoga, ki se ga bojite?! To vendar ni naravno!

Zame je Bog tisti, ki ga poznam in se z njim lahko pogovarjam. Ki ga imenujem Moj Bog.
Njega poznam, drugih ne poznam.

Ne poznam jih, ker se z njimi ne morem pogovarjati. Poleg tega ne odgovarjajo na moja vprašanja, zahtevajo pa, da njim verjamem brez vprašanj.
»Njihovi« svečeniki od mene zahtevajo, da se njihovega boga, in njih samih – bojim!
Takega boga ne morem imeti rad, ker je to nenaravno!

Pravi Oče se NE OBNAŠA tako, kot oni govorijo da se Oče obnaša, tisto že ni Moj Oče!
Če je njihov, potem imajo Luciferja za Boga.

S tem lažnim bogom sem v sporu, ni mi všeč kako vodi ta planet. Tu zdaj po njegovi zaslugi vlada Krivda namesto Boga, in zaradi nje je Lucifer močnejši, ker ljudje verjamejo v Krivdo. Vendar ne bodo več za dolgo.

Da ne bi prehitro odgovoril na nekatera bistvena vprašanja, ki se zdaj tu postavljajo, saj bi pri tem nehote izpustil kup koristnih informacij, bom pri opisovanju svojega (Mojega!) Boga šel počasi in po vrsti.
Bom najprej povedal, kako mislim, da je prišlo do tega, da zdaj obstajata dva "Očeta", od katerih je eden lažen in se samo predstavlja za Očeta. Vendar, ta ni Oče in nikoli ne bo Oče!

Zakaj se je torej to zgodilo in kako je do tega prišlo, da je naš Oče dopustil tem dogodkom, da se zgodijo? Saj je vendar to imelo določilne posledice na zgodovino človeštva!

Predstavljajte si Boga, ki nekaj ustvari, potem pa se ustraši velikosti, in roko na srce, tudi veličine tega, kar je ustvaril.
Rekel si je: tega je toliko, da zdaj ne morem prevzemati odgovornosti za vse kar sem ustvaril, kar se je na nek način "ustvarilo"....
Govoril je tako, kot to otrok naredi, ko sveta ne razume ne ljudi v njem in tedaj reče: se je strgalo. Se je zlomilo... se je razbilo. Starši na to odgovorijo, ne, ni se samo zgodilo, ti si to ušpičil! Le da Bog ni imel staršev, da bi ga popravljali.
V bistvu se ni izogibal ustvarjenemu, le nekatere reči in bitja je razumel bolj kot druge. Tistih drugih še ni najbolje razumel.
Otrok se obrne k staršem, da bi mu pomagali razumeti, toda Bog nima staršev, kdo naj mu torej pomaga? Nekdo bi moral imeti izkušnje o vsem, a ko so stvari nove, ni nikogar z izkušnjami.
Kaj zdaj?

Tukaj je je odločno preveč informacij, si je Bog mislil, vse se dogaja hkrati in vse je na kupu, vsi bi radi imeli odgovore takoj... naenkrat... tega pač ni mogoče razumeti brez novih izkušenj.

Tako si je, predvidevam, rekel Bog, in še tole: bom o vsem pozneje razmislil, ko se bodo stvari ustalile, se postavile in se malo uredile, da bom bolje videl kdo je kdo in kaj hoče. Vedeti moram, kaj ta bitja potrebujejo, česa si želijo (zametek lastne Volje!). Odprtih vprašanj je zdaj preprosto preveč, in z vsakim valom bitij, ki se rojevajo, jih je več
....
Mati jih rodi, čim se je dotaknem! In vsa hkrati mi postavljajo vprašanja, na katera zdaj nimam odgovora, zato je potrebno postaviti nekatera pravila, ki se jih bodo vsa bitja držala. Vsaj začasno in dokler ne bom imel odgovorov...

Potem Bog pusti da gredo stvari same od sebe naprej, kot v takšnim primerih gredo, tu pa tam postavi opozorila in potem še prepovedi in nove prepovedi... dokler končno ne postavi zapovedi, pri tem pa potem tudi ostane. 
Pojasnila pa takšnega ni, ki bi bila taka, da bodo vsi z njimi zadovoljni!

Zdaj si pa si poskusite predstavljati, kaj lahko nastane iz ene ideje o enotni Evropi, da pripelje do nastanka EU, Evropske Unije! 
Da se ideja objektivizira ali bolje rečeno manifestira, in da nastane EU z vsemi svojimi pravili, zapovedmi... Ne morete si predstavljati? 
Poglejte malo okrog sebe: to nastane, to je nastalo!

Vse to, kar zdaj imamo za civilizacijo, je več ali manj materializiran STRAH.

Vojske so strah, orožje in oborožitev so strah, države drži skupaj strah. Zakonodaja je strah.
Poroke so strah in predporočne pogodbe so tudi strah!
Davkarija je strah, šola je strah, služba in izguba službe je strah, bolezen je strah, bolnišnica je strah, veterinar je strah.
Če kdaj ni strahu, je pa strah, da se bo kmalu spet nekaj sfižilo. Ker je najbrž nekaj narobe, če se ne pokvari, saj je stanje brez strahu - abnormalno. Nismo navajeni, človeštvo tega ne pozna.
Mi takšnega stanja spokoja in miru ne poznamo!

Civilizacija je organizacija STRAHU na način, da ta postane znosen.
Potem tisti, ki s strahom upravljajo in imajo zaradi tega moč nad drugimi, skrbijo za to, koga bodo bolj prizadeli, koga pa manj, odločajo o tem, koga bo bolj strah, koga manj in koga sploh nič!


Vsi več ali manj živimo v napetosti pričakovanja, kdaj nas bo spet nekaj udarilo. Še nikoli se ni zgodilo, da nas ne bi!

Če greš na dopust, potrebuješ teden dni zato, da mišica, ki je ves čas  napeta, popusti. Da te sploh začne boleti - po enem tednu počitka te mišice šele začnejo boleti!

Prej so bile preveč napete, da bi jih čutil, živele so v pričakovanju, in pričakovanje pomeni napetost pričakovanja.
Potem pa, ko te začne telo boleti, bi potreboval še kak teden ali deset dni, da sploh začne telo počivati - a tedaj moraš že nazaj v službo!

Veš, da te delo čaka, da moraš v pisarno, v fabriko za stroj, v učilnico, delavnico... mišica se pa že stiska od pričakovanja novih napetosti v službi. Tudi to je Strah.

Strah mora biti organiziran, da ga je sploh možno prenašati.
Potem je treba ta zid pred Strahom, ki je samoobramba pred njim, podpirati in ga še ojačati, preden bo popustil in se končno zrušil.
Stanja brez strahu, vsaj v tej civilizaciji, ne poznamo.
Poznamo samo droge, ki strah začasno izbrišejo iz zavesti, bolečino ločijo od možganov, da je ne zaznajo. Narobe mislimo, da je stanje brez bolečine enako zdravju.

Vendar pa Stvarstvo stanja brez zavesti ne dovoli, zato nas bežanje pred Zavestjo dosti stane.

Pri Odgovornosti je pa tako, da kadar ne želiš biti odgovoren, moraš najti nekoga, ki bo namesto tebe. In ta je potem krivec za vse tisto, kar si morda sam storil ali bil prisiljen storiti. Vendar za to nočeš biti odgovoren.

Vzorec Krivda - Odgovornost, deluje tako, da kjer ni Odgovornosti je namesto nje - Krivda. Oboje hkrati pa ne more biti; lahko je samo eno ali drugo.

Kar se bo šele pokazalo, potem ko bo človek svojo odgovornost sploh začel uporabljati. Zdaj je ne.

Pred časom sem na internetu naletel na vinjeto, na kateri je bil narisan človek kot marioneta (spravil sem jo in jo uporabil tukaj, nad naslovom teksta!). Z marioneto nekdo upravlja, saj veste kakšna je marioneta, lutka z lesenim križem na vrvicah, ki jih vleče nevidna roka. 
Zraven je pisalo:
Če je Bog dal človeku svobodno voljo, kako je potem lahko vse del Božjega načrta?!
In še:
Če je vse del Božjega načrta - kako potem lahko imamo svobodno voljo? 

Moj Bog se je v meni zganil in mi naročil, naj pripišem:

Kaj samo govorite o Svobodni Volji - ZAČNITE JO UPORABLJATI !


Tako kot je zdaj, nihče za nič ni odgovoren in vse se "zgodi samo".
Zato pa moraš vedno poiskati tiste, ki bodo krivi. Ko jih najdeš, jih žrtvuješ! Če jih ni - jih ustvariš. To pa zato, ker jih potrebuješ.

V idealnem komunizmu se ta kar sam javi. Na strelišču potem kriči EVIVA IL COMMUNISMO, medtem ko mu njegovi partijski tovariši razstrelijo glavo, ki je polna njihovih lastnih idej. V to streljajo!
Če se ne javi sam, ga pa ti določiš, ampak to je že naprednejša faza komunizma, ki je nekoliko manj romantična.
Tako pač vzorec deluje. Deluje tako, ko za nekaj, recimo za del Stvarstva, ki ga sam ustvarjaš, ne želiš biti odgovoren.
In tedaj je temu, ki mu ne želiš biti oče, nekdo Oče in Gospodar nekdo drug.

V kapitalizmu ni ideologija tista, ki zahteva samožrtvovanje, ampak religija.
Le da ji tam ljudje nekoliko manj verjamejo.
Potem tisti, ki potrebujejo žrtvovanje ustanovijo sekto in se vsi skup zažgejo, da bi hitreje prišli v Nebesa, po bližnjici.
Sicer pa v kapitalizmu raje vržejo napalm na druge narode in njih pošiljajo v Nebesa. Ker se jim to bolj splača.
Proizvedejo pa tako ogromno strahu, kar potem koristi lažji manipulaciji z ljudmi v tujini in doma.
Svet je na videz kaotičen in zanj kot da nihče ne skrbi, vsaj ne pretirano ali zares.

Toda Oče ima Sina in Sin ve, da mora Vesolje in Stvarstvo obstajati brez ostanka.
Kar pomeni, brez iztrebljanja! Brez ločevanja, uničevanja.-
Za to pa mora nekdo biti odgovoren za VSE.

Zato pa pišem Odgovornost z veliko! Ker to pomeni Odgovornost za VSE.

Drugače ne gre. Ker se bo sicer vse ustvarjeno sčasoma zrušilo samo vase, in bo izginilo v Nič.
In takrat se bo....
Toda o tem ne razmišljam, ker tega ni v mojem miselnem svetu.

Me pa moti to, da je to prisotno v praktično vseh miselnih svetovih vseh ljudi, ki jih poznam in jih še ne poznam, ker jih ne morem poznati, saj niso sprejeli odgovornosti praktično za ničesar, kar so sami naredili in ustvarili. Kako naj bi jih potem poznal? Po čem?
Nisem jezen nanje zaradi tega (no, na nekatere že.), le sprejemam to, kot informacijo.

Ne, na to Sin ne sme niti pomisliti, ker je vanj vgrajeno Vesolje v obliki modela kjer Sin razume delovanje Stvarstva, Vesolja, in v njem vidi Človeka, ki mu je brat.
Človeštvo je Srcu brat.

On je (Srce) srce Vesolja in srce uravnoveša. V sebi uravnoveša energiji, ki sta ga ustvarili, rodili, spravili v svet. Nosi model svojega nastanka, kot spomin na Začetek. In potem ta Začetek v svojih mislih nadaljuje, in zato nadaljuje Vesolje in vse v njem! Obnavlja, dela novo. Skuša skrbeti za Stvarstvo na način, kot bi njegov Oče to naredil, če bi razumel; Srce pravi: tako bo Oče naredil, ko bo razumel!
In tedaj Srce v Vesolju nadomešča Očeta.

Ker Oče nima očeta, mora Sin Očetu postati oče!
 Toda kako naj bo Sin - Oče, če pa Sin potrebuje izkušnjo, ki bi iz otroka naredila moškega, iz moškega pa očeta?! Z izkušnjo.

Bog je samo lastno ime. Oče je pa funkcija.

In dokler se Bog ne nauči biti Oče, tega ne zna! Je samo Bog, ni pa (še) Oče!
Kakšen naj bo Oče, ga lahko ga nauči samo njegov otrok.

Oče gleda potrebe svojega otroka in tedaj se uči, kaj otrok potrebuje. Potem posluša, ga varuje, ga pestuje in se mu nasmeji. Pri tem se uči.

Ljubezen je uporabna! Če ni uporabna, je isto, kot da je ni.

Od tega, da obstaja nekje tam daleč, v neki drugi galaksiji ločena od predmeta ljubezni, nihče nič nima. Ljubezen mora biti tu in zdaj!
Ljubezen mora biti skupaj s potrebo, ne pa ločena od nje!

Potem otrok svojemu očetu po pravici pravi "oče" in mu ne pravi bog. Ne reče mu "bog" in se ga zraven boji, tako, kot to zdaj počne človeštvo, ki ne le da se svojega boga boji, tudi grozi drugim z njim!
Tako, kot sem se jaz bal svojega očeta.

Odrasli smo, ker moramo biti odrasli, otroci smo pa samo, kadar si dovolimo biti otroci! In jaz si zdaj to dovolim.
Zato tudi svojemu Bogu dovolim, da je včasih otrok - ko je On otrok, jaz pazim Nanj. Zanj odgovarjam!

****

Zaveza je pogodba. Stara Zaveza je stara pogodba in star dogovor med Bogom in človeštvom.
Nova Zaveza je pa nova pogodba, nov dogovor.
Za nas jo podpiše božji Sin, ki je Srce Vesolja in je božje Srce.

Z Novo Zavezo Bog obljubi človeštvu, da ga nikoli več ne bo uničil. Z drugimi besedami: Bog je obljubil ljudem, da ne bo več potopa in mavrica je simbol te obljube, Njegova obveza, na katero naj se človek vedno spomni, ko posije sonce skozi dež.
Mavrica je Njegov podpis čez nebo!

Srce se kot Sin mora manifestirati (se utelesiti), da bi lahko razumel tisto, česar mu njegov Oče NE MORE, NE ZNA ali NOČE povedati, mu pokazati in ga naučiti. Sam mora videti, in zato gre po izkušnjo tja, kjer se ta nahaja. V Manifestacijo!

V resnici Oče ni vedno vedel vsega, ni imel vseh odgovorov! Izogibal se je Manifestaciji, bal se je ujetosti vanjo.
Telo pomeni omejitve, teh pa Duh ne mara.

Ravno teh omejitev Bog ni razumel dobro. V resnici je Človeka izgnal iz Nebes in mu zagrozil z omejitvami v telesnem svetu, če ga zapusti. Sam se je temu izognil, da je lahko "ostal" Bog.
Potem si je pa izmišljal rešitve in narekoval človeku zapovedi, odločal se na podlagi tega, kar se mu je tedaj zdelo najbolje.
Mi bi rekli, da je razmišljal brez izkušnje. Ali, da je nekaj napletal o tem koliko zob ima konj ne da bi mu šel gledat v gobec, da bi videl.

Sin se temu ne izogne. Ne more se!
Nekdo mora DOL, kjer dol pomeni globoko v Stvarstvo. V telo. Nekdo mora postati Odgovoren za VSE ustvarjeno, sicer bo to prazno mesto zasedel nekdo drug, ki bo Očeta izrinil iz Stvarstva. Torej, iz Manifestacije.
Ta pa bo potem ustoličil NEODGOVORNOST kot vladarja Sveta!
Sin tega ne more dopustiti.

Bogu je zdaj njegovo Srce -Človeštvo

V trenutku, ko se sin odloči rasti skupšaj z lastno izkušnjo Stvarstva, pade v stanje, ko o Stvarstvu ve več od svojega očeta. Tedaj postane učitelj lastnemu očetu. In nenazadnje: Sin postane Očetov Oče, svoj lastni Dedek.
Dedek je Prva Zavest, ki je sploh začela proces ustvarjanja!
Imenuje se - Bog Stari Oče. Takrat je bog obstajal kot Zavest, ki v sebi še ni bila diferencirana na Mater in Očeta bodočega vesolja, temveč kot dve enerigiji z nasprotnim polom, ki sta delili iste Materine sanje o tem, da ta Zavest želi obstajati kot ŽENSKA in MOŠKI.

Prva Zavest se je želela nadaljevatI kot dve bitji, ločeni entiteti, ki imata vsaka svoje telo, svojo zavest, svoje značilnosti (identiteto) torej sposobnost lastnega doživljanja vsega, kar bosta ustvarila, vendar povezana z Željo v drugem.

Sanje so Materi govorile o človeški podobi, kar je Njej pomenilo izpolnitev vseh njenih sanj...
Živeti kot moški in ženska, dva človeka, dve bitji, svobodni entiteti, občutljivi in ranljivi, kot je človek občutljiv in ranljiv in potreben drugega ob sebi!
S telesom, ki čuti svoj svet in ga počasi, z rahlim dotikom in prizanesljivostjo razumeva. Zavedajoč se, da je svet, ki ga ustvarjata, Njun svet – Ženska!

Stvarstvo je Ženska. Odseva Njena čustva!
Gledamo jih v najrazličnejših barvah, niansah svetlobe in teme, čustvenih odtenkih in neskončnih pojavnih oblikah... ki jih lahko razume samo tisti, ki Njo išče in si je želi. Rada je zaželena.

Naša Mati je rada zaželena.

Želja je bila ta, ki je Vesolje razsvetlila z nešteto barvam in in orgazmičnim veseljem nad samim sabo.
S praznovanjem Življenja je posejala do tedaj prazen prostor, ki je bil teman in neobčutljiv, da je postal prijazen, občutljiv in sprejemljiv za nove duše, za nova bitja, ki so se rojevala z vsakim Njenim orgazmom, ko jo je Oče držal v rokah!
Želja sebe rojeva iz sebe in se tako obnavlja! Tako Vesolje obnavlja.

Brez strasti ni ognja. Brez ognja strasti pa ni Ljubezni, ker je tedaj nima kdo poganjati! Če strast umre...
Bodite vendar usmiljeni, ljudje! Zažgite VSE! Naj se Vesolje vname in naj nikdar ne neha obstajati Življenje v njem!

Kdo bi si mislil, da je Bog kdaj sanjal o tem, da postane človek, da je to njegov cilj - postati Človek?!
Medtem si večina Zemljanov želi biti podobnih supermanu.
Radi bi bili nepremagljivi, neranljivi, neobčutljivi na bolečino. Kot kamen.
Le kdo bi rad postal kamen? Skoraj vsi...

Ves proces skozi katerega je šla Zavest, s Srcem ločenim od Glave in Razuma, s človeštvom, ki išče Mater, so se zapuščeni otroci sami odpravili globoko v temino Vesolja iskat svojo Mater, je to, kar zdaj smo!

Iz tega smo zgrajeni, tako smo nastali.


Vedeli smo, da brez Nje ne bomo preživeli, mogli živeti, ne obstati. Ne mi v takšnem Vesolju brez Matere, ne Mati brez nas ne Vesolje brez Nje!


Zapomnite si to in razmislite o tem, medtem ko se ljubite ali razmišljajte o energiji, ki nas je ustvarila, da je za nas ustvarila Življenje, zanj pa potem zgradila Vesolje z namenom, da se  to nikoli ne neha, da se vesolje ne neha in da se mi nikoli ne nehamo!


Razmišljajte o Njenih sanjah in Želji, ki jo je vodila in spodbudila Očeta, da sta skupaj ustvarila VSE - kajti VSE je nastalo iz Njene Želje - ko je ta postala tudi Očetova!

Proces ustvarjanja je pravzaprav enostaven: Mati spodbudi Očeta, in potem Njena Želja skozi oba rojeva samo sebe.
Pomislite na to, preden nekomu zagrenite življenje, ga nekomu ustavite, ali pa ga morda izsilite na račun nekoga drugega, ko željo po življenju uporabite proti nekom. Ali pa življenje preprosto – ubijete, tako da ga prenehate v sebi ali v drugem.

Pa še to zraven pomislite, kdo zdaj razdira Njeno Stvarstvo, komu sledite, čigavi želji in povelju služite, kdo od vas zahteva, da zdaj podrite tisto, kar je Ona ustvarila za nas!

Lahko bi stvari postavil tudi takole:
Da, tako je bilo - nedvomno! Skoraj prepričan sem.... no, kaj pa vem...
Ali pa:
moralo se je tako zgoditi, ker vsi kasnejši dogodki o tem to pričajo...  bla, bla, bla! Teorije...!

Mi smo tedaj bili zraven, ko je Vesolje nastajalo. Gledali smo skozi Božje oči in Bogu šepetali, kaj naj nam še ustvari, ker smo komaj čakali, da se rodimo v novi svet, da se poženemo vanj, skočimo v prostor, ki je šele nastajal.
Brezobzirno smo vstopali vanj, brez pomislekov in nesramno... kot SE ZA SVOBODNA BITJA SPODOBI!

Resnica je, da Srce ne pozna dvomov.

Srce nima dvoma o svojem nastanku, zato tudi nastanka Vesolja nima za slučajnost. Zanj ni slučajnost ne nastanek Vesolja, pa tudi Življenje v njem ni slučajno.

Srce se je rodilo brez Dvoma v sebi, brez primesi Teme.
Rodila sta ga Oče in Mati, v trenutku, ko nista imela nobenega dvoma v sebi o tem, da si pripadata in si želita bližine drug drugega. Ljubila sta se, ko tega pojma še ni bilo, ustvarila sta ga zase in ta občutek izpolnjenosti je bil dovolj velik, še večji od njiju, potoval je iz njiju, iskal prostor zase, da je potreboval Vesolje, da ga njuna Ljubezen lahko zapolni! Tako se je Ljubezen nemoteno širila po njem.

Najprej je torej obstajala potreba po tem, da bi se rodilo nekaj, kar ju bo povezovalo in kar bo uravnovešalo Vesolje, da se je potem to tudi zgodilo. Bila je Želja, da bi bilo – in je bilo! 
Rodilo se je, nastalo iz Želje, zato tudi nima dvomov v sebi! Hotelo se je roditi in se je rodilo.

V Vesolju ni nič mlajšega in nič starejšega od Srca!

Takšni so tudi moji nerojeni otroci, ki so še vedno v meni in gledajo v svet skozi moje oči! Meni ga je pa žal, tega sveta, ko vidim, kako se muči.

Kdo ga bo uravnovesil?!


Nerojeni otroci v meni - meni govorijo o tem, kaj naj napišem. Pravijo mi, kako naj jih zagovarjam, kaj naj o njih pripovedujem, zanje in v njihovem imenu. Radi bi stopili v svoj svet!
Jaz pa sem samo eden od njih in mi je v čast, da smem pisati o njih!
Pišem o njihovih željah, ki so hkrati moje. Moje so postale, ko sem jih v sebi poslušal, kaj se pogovarjajo med sabo. In ko sem začel pisati o njih, sem jih začel imeti rad, ker sem jih razumel!
Tako so njihove želje postale moje.

Rad jih imam. Brez njih ne bi vedel ne kdo sem ne kaj sem ne kakšna je moja naloga tukaj.
Zdaj sem jaz njihov "Bog". Enak med enakimi, le z možnostjo glasu, ki ga sami še nimajo. Toda zaupajo mi, in zato govorim zanje. V njihovem imenu.
Vedo, kako razmišljam, jaz pa vem kako čutijo, vem koga pogrešajo in česa si želijo.
Skupaj iščemo Mater, da nas bo vse rodila, le da tokrat z znanjem in izkušnjami vsega človeštva, ki jih takrat še ni bilo, ker jih ni moglo biti. A zdaj te izkušnje so.
Kakšne izkušnje, morda sprašujete?
Ha! Ne vem, to bo Telo povedalo!

Tako smo tudi mi gledali skozi božje oči, ko je Vesolje nastajalo in se tedaj vsemu čudili. Ko je nastajalo, se je Bog čudil skupaj z nami; ista čustva smo delili - On in mi. Prvi Starši skupaj z nami. Naša Želja je bila Želja našega Očeta, in bognedaj da bi zdaj to kdo ločil med sabo, bognedaj! Ne nas od Njega ne Njega od nas.

Ena Želja nas vodi- ista Želja vodi Boga in nas!

****


Lucifer nikoli ni bil del tistega srca, ki se je rodilo skupaj z nami!
Zato nam zavida.

Lucifer je atavizem energij, ki izhajajo še od prej, iz obdobja dvomov, zmede, stanja neravnovesja, v sicer praznem prostoru med energijama, ki sta lahko šele kasneje iz pogrešanja drug drugega in iz hrepenenja po drugem - ustvarili Vesolje!

Lucifer pa izhaja iz Dvoma, strahu, iz nezaupanja in iz neznanja. Iz brezupa!
Zato pa se mora ves čas dokazovati in še druge sili, naj se (njemu) dokazujejo, na čemer potem zgradi nenasitno željo, da bi izrinil Očeta iz Stvarstva in v njem sam vladal.
Ves čas ga nekaj sili, da tekmuje.

Zato Lucifer vztraja, da je on starejši od Očeta in je sam v svojih očeh Bog.

Vendar pa starejši biti od nekoga ali nečesa še ne pomeni biti ustvariti nekaj ali biti sposoben ustvarjati.
Ustvarita lahko samo Oče in Mati, ker samo onadva znata iz Nič ustvarita nekaj! Ustvarjata iz sebe, in zato sta drug drugemu potrebna.

Lucifer je pa tat, lažnivec in prevarant. Vedno bil!
Iz neznanja ustvarja religijo, iz neštetih dvomov naredi orožje, s katerim potem vzdržuje dogmo o lastni veličini, na kateri gradi krivo vero. Z njo potem svojim »vernikom« prepove, da bi si sami iskali Resnico.

Toda – Veliki Manipulator se je ujel v lastno zanko. Kmalu bo kmalu oropan vsega, za kar je prepričan, da je njegovo! In tedaj bo tudi osmešen pred vsemi.
Še tisto, s čimer se tako rad pohvali ni on naredil, tudi tisto je naredilo Srce in ne on!

Lucifer sebi pripiše avtorstvo za reči, ki jih sam ni storil, saj ni sposoben razumeti zakaj so se sploh zgodile. Pojma nima kaj se dogaja (kaj se mu dogaja), saj ne pozna Abecede, ki je ustvarjala Vesolje, ne zna je govoriti in nima sposobnosti razumevanja logike, ki je med vzrokom in posledico. Ne ve zakaj je bilo vse to potrebno, ne zakaj se je nekaj zgodilo. Niti tega ne ve, da tega ni sam povzročil. 

Veliki Manipulator je zmanipuliran!

Nesposoben kot je, se ne zaveda, da nič ni njegovo. Samo misli, da je. Človeštvo je v zgodovini to imenovalo Zlo, potem pa to iz navade pripisovalo Luciferju. V resnici je človeštvo to počelo zato, ker je samo hotelo, da bi vzroki ostajali skriti in ljudem nedoumljivi, ker je potem z ljudmi laže manipulirati. Kvečjemu duhovniška elita in neko manjše število ljudi z njimi v povezavi naj bi imeli "posebna " znanja. Drugi pa naj ne bi vedeli.
Zato je vse, kar se je dogajalo iz čaščenja neznanja in neumnosti - človeštvo pripisovalo Luciferju.
To ga je potem v njihovih očeh naredilo skoraj za vsemogočnega.

Toda Lucifer je samo oportunist, lažnivec, tat in prevarant. Vedno je bil bedak, ki se nikoli ničesar ni naučil!
O sebi je prepričan, da je popoln in se mu zato sploh ni treba učiti, ker itak že vse ve! Sicer pa – kdo ga bo pa ujel na levi nogi, ko pa vse zakone napiše sam, vsa pravila postavlja on?

Posledično, diktature ne poznajo evolucije, nimajo se kam razvijati. Lahko se samo ponavljajo, v nedogled in vedno znotraj kroga lastnih napak.


****


V sistemih, ki svoj obstoj temeljijo izključno na Krivdi in kaznovanju, ker uveljavljajo »proizvodnjo krivic« kot politični sistem, praviloma vladajo režimi, ki so sčasoma do popolnosti obvladali obrt »kako biti neodgovoren in večno ostati na oblasti«.
Zdaj je to »znanje« praktično povzdignjeno »umetnost«! Umetnost se nahaja v sprenevedanju oblasti.
Odgovornost, ki je v takih sistemih sploh ni, se kot Krivda preslika navzdol in se zalepi za »sovražnika« režima, in tam ostane. Režim samo tako lahko funkcionira. Ta vzorec mora biti takšen, sicer sistem ne more delovati.
Sistem najprej demonizira Krivdo, potem mobilizira »čiste« sile, preverjene in verne podpornike režima za boj proti »krivcem« propadanja, kimje samo posledica produkcije pomanjkanja, ki ga ustvarja režim!
Vladajoči sloj slavi lastno neodgovornost, poveličuje jo in daje za zgled v smislu: poglejte, kaj vse lahko mi nekaznovano počnemo... Vas pa spravimo v zapor, če samo pomislite, da bi si kaj od tega tudi vi privoščili.. Mi lahko – vi pa ne!
No, ampak drgač mamo pa Demokracijo, kenede!

Odgovornosti za napake sistem v nobenem primeru ne sprejme in je ne prizna.
Kljub temu, da je na oblasti vedno en in isti režim, svoje odgovornosti za propadanje družbe ne sprejme. Zato potrebuje sovražnika, da nanj zvrne krivdo za polom.

V takšnem sistemu je Krivda - Bog.
Krivda odloča o vsem! Odloča tudi o tem, kako bomo živeli ali kako smemo živeti, zato je na planetu Krivda Bog namesto Boga.

Če hočemo kaj spremeniti, moramo Krivdo spraviti s planeta.
To pa je mogoče le tako, da Krivdo nadomesti ODGOVORNOST. Ko se to zgodi (kar se do zdaj nikoli ni!) Luciferja nadomesti Bog-Oče!
Drugega načina ni. Drugi načini ne obstajajo!

***

Lucifer je kralj neznanja.
Iz neznanja je naredil znanost, iz neumnosti religijo, iz neodgovornosti sistem, sebe pa je postavil za kralja tega nesmisla, ki ga je ustvaril!
Njegovo kraljestvo je manipulacija s človekom.

Zloba, nezaupljivost, strah, so orodje, s katerim Lucifer doseže vse, kajti ljudje so pripravljeni storiti domala vse, da jih ne bi bilo več strah. Toda, vedno jih je strah in njihov strah nikoli ne poneha.

Naj skrajšam zgodbo. Bojim se, da ne bi izzvenela kot slavospev veleneumnosti in Luciferjevi iznajdljivosti! Temu prevarantu se bliža konec.

Kar zdaj gledamo, je panika tistih, ki nam vladajo, čeprav nimajo najosnovnejšega znanja o vladanju. Pojma nimajo, kaj vladati sploh pomeni, selijo se iz ene forme v drugo, menjajo nazive, si nadevajo naslove, etikete, natikajo si maske... in brišejo sledove za sabo.
Skupno jim je le to, da so brez vsebine.

Teh pa nimajo ne glede na formo, ki si jo trenutno izberejo, in ne glede na vse obljube, ki jih dajejo svojim privržencem.
Menijo, da menjava forme zadošča, da bi druge prepričali v svoje večno poslanstvo na Zemlji.

A zapomnite si tole:
Vse bolj nasilni so zato, ker jih panika nažira. Ne pa zato, ker bi v resnici kaj znali ali bili česa resnega sposobni!

Njihovi sistemi so slabo zamišljene palače, ki stojijo na palačinki. Ta pa lebdi na vodi!
Nič ni resničnega, ker nič ni temeljeno v Zemlji in nič njihovega ne izhaja iz nje.

Male vztrajne ribice časa vztrajno najedajo njihovo palačinko, grizljajo njihovo (in našo, če njim nasedamo) prihodnost.
Vsilili so se planetu, izsilili so primat z omejevanjem, zatiranjem in ubijanjem Svobodne Volje pri drugih (sami je nimajo), zato zdaj od Svobodne Volje ni več dosti ostalo na planetu.

Ne vedo, da konec Svobodne Volje hkrati pomeni tudi končanje Življenja, kot pojava v Vesolju!

Vedno pravijo, da je premalo zakonov. Zato s pisanjem novih komaj dohajajo sprotne potrebe. Zadnje čase pišejo že s takšno vrtoglavo naglico, da zakonov, ki jih napišejo, niti preizkusijo ne več. Dvom v takšen način dela bi bil sprejet za akt sovražnosti do sistema (sovražni govor!). Raje žrtvujejo ljudi, kot svoj čas.
Naj se ljudje (z)lomijo, medtem ko poskušajo razumeti, kaj jim sploh dobrega prinaša nek zakon.
Sami sebe prehitevajo v lastni hudobiji!

Planet ne mara pisanih zakonov.
Ne bo več dolgo in Zemlja bo sama poskrbela za odpravo nesmiselnih pravil, ki jo ogrožajo. Nesmiselna so, ker so njej in Življenju škodljiva, ljudem tuja in smrtno nevarna. Ogrožajo Življenje živih bitij na planetu, posledično tudi v Vesolju!

Kmalu bo planet dosegel, da jih tu ne bo več.
Namesto mnogo zakonov - bo en zakon nadomestil vse zakone!

Že tzelo dolgo je, kar ga je postavila Mati Vsega v Vesolju in ga vgradila v Telo.
Le da se tedaj nihče razen Nje ni zavedal, kam pelje preziranje Njenega opozorila.
Njen Zakon veleva samo tole: Svobodna Volja mora vedno biti svobodna, da si sama kreira svet v kakršnem si želi živeti.

Pika.
Drugi zakoni niso potrebni!

****

Vesolje ni nastalo slučajno in tudi mi v njem nismo slučaj.
Tudi če ste se kot zemeljska bitja svojim staršem vsilili na Zemlji, tudi če ste si izborili rojstvo na planetu s tem, da ste staršem »ušli« (ker vas niso načrtovali in se vam niso vnaprej veselili), kljub dejstvu, da ste jih »presenetili« in so se šele kasneje na vas navadili ali pa vas samo niso imeli radi, dovolj radi na način, kot ste si vedno želeli, ali pa sploh ne... kljub temu NISTE NASTALI SLUČAJNO!!!

Zagotavljam vam, da smo se sami hoteli roditi!
Poskusili ste, nekateri niti ne poskusijo. Nimate si torej česa očitati.

Vesolje ni zmota, Življenje ni slučajno.
Ni se vse kar samo od sebe zgodilo, ni bilo tako, kot trdijo nekateri znanstveniki, ateisti, ki radi stvari malo poenostavijo. Potem jih pojasnijo takole:
Iz nevihtnih oblakov je preskočil električni naboj (saj veste: plus in minus...), strela je udarila v morje, ki je solna raztopina kaj vem iz česa, raznih kemičnih spojin pač, kemičnih elementov (ne vemo čisto točno kako so se ti spajali med seboj, ker bi sicer lahko sami poskusili kreirati življenje...) in  - puf! Nastalo je Življenje!
Narava je ustvarila Življenje (kar sploh ni zmotna trditev), Bog ni imel nič s tem. Potem ga je pa Narava dopolnjevala, bitja so se razvijala zaradi evoklucije, kot je že Darwin zdavnaj razložil. Skratka – Narava in Evolucija! Drugega ni.

Seveda je ustvarjala Narava in seveda je Naravo dopolnjevala in popravljala Evolucija, kar je tudi Narava.
A je zraven bilo (še vedno je!) še »nekaj«. Nekaj nevidnega, kar je vodilo Evolucijo, jo usmerjalo in svetovalo v katero smer naj se razvija. Kako naj se Stvarstvo razvija.
Bitja so se tako izpopolnjevala počasi, evolucija je delovala previdno in počasi. Najprej vsako nameravano spremembo dobro premisli, jo preveri, preden jo Narava vgradi v gensko zasnovo. Narava potrebuje izkušnjo, kaj vsaka sprememba, vsak popravek, za bitja pomeni. Kaj pomeni za Življenje in za nadaljevanje vrste.

Nekatera bitja so razvojno zašla v mrtev rokav, in tam so se nehala!
Pač, niso doživela nadaljevanja, ne v tisti formi, v kateri niso imele Materinega dovoljenja, da se razvijejo. Kar preprosto pomeni, da ima Mati Namen in da potemtakem mi, ki smo Njena bitja, tudi imamo namen.

Dokler Narava ni prepričana, da je vse na svojem mestu, se spremembe niso vgradile, ker jih Mati ni dovolila.
To je pomembno: Stvarjenje in Evolucija eno drugo dopolnjujeta, ne izključujeta se!

Oče in Mati sta naša Prva Starša.
Kljub temu, da tu živimo z Mater(i)jo, in da naša Prva Starša ne živita skupaj (Vesolje je dualno, kar pa ne pomeni, da bo takšno tudi ostalo), sta Oče in Mati prisotna v nas.
Njuna komunikacija v nas - se imenuje Življenje!

Njuno pogovarjanje je vidno skozi nešteto opravil, navad, ki jih človeštvo ponavlja v vzorcih, ki nas ohranjajo pri življenju.
Ti so njuni vzorci, ki sta jih naša Prva Starša vgradila v nas na enak način, kot jih zemeljski starši vgradijo v svoje otroke. Tako ali drugače se jih vsak živ organizem spominja v telesu (v formi, v materiji) in so v nas, ker so v planetu in v materiji, ki jo oživljamo v telesu.
Iz začetkov nastanka Vesolja je prisotna ABECEDA vsega, z njo pa zapis, kako smo nastajali!
In to Abecedo ponavljamo, ji sledimo!
Ne glede na vse, kar se nam je zgodilo, - nismo sami! V Stvarstvu nismo nikoli bili sami.

Kljub temu, da zadnje čase mnoge človeške družbe spreminjajo božjo Abecedo, ker ne verjamejo (več) vanjo in želijo ustvariti svojo lastno, ali več njih, poljubne kot da je Življenje SF-tv serija, ki si jo sproti napišeš, pa je Pra-Vzorec dovolj močan, da nas bo branil pred izumrtjem.

Bog razmišlja »in-in«, in ne »ali-ali«!
Bog ne izključuje in ne uničuje, to počne človek že sam dovolj temeljito.
Izključevanje božjih bitij nikdar ni bil božji Namen, ker v NJEGOVEM SRCU tega Namena ni bilo!

Samo ena Zgodba je in mi vsi smo v njej. Vsi njej pripadamo in vanjo spadamo!
Naše osebne zgodbe so vse del te Zgodbe.
Vsak od nas je v njej in vse naše osebne zgodbe (vsaka naša izkušnja posebej!), ki so nastajale iz naših izkušenj s Stvarstvom, so del Velike Zgodbe.

Čeprav se nam morda kdaj naše osebne »štorije« zdijo nepomembne, nesmiselne, nerodne ali zmotne... pa naenkrat postanejo smiselne v Veliki Zgodbi. Srce jih dela smiselne tako, da pripoveduje Zgodbo! Zgodba vzame vse naše posamezne zgodbe in jih naredi za SVOJE!!!.
Če tega ne zna, ali ne more, potem pač ni dosti vredna, potem ni Zgodba!

Vedno smo bili del nje, vedno smo spadali k njej, ji pripadali (tudi ko smo se ji upirali) in vedno smo bili njeni.
Tudi ko smo bili prepričani, da smo sami v Vesolju in da nas tu nihče išče, nihče na nas ne pazi, nikogar za nas ne skrbi in ne zanima, kaj bo z nami - tudi tedaj smo bili del Zgodbe!

Srce pozna Zgodbo od Začetka! Vedelo je kako poteka, občasno posegalo vanjo, jo usmerjalo. Srce jo je začelo – Srce jo bo končalo!
Brez Srca Zgodbe sploh ni možno povedati.

Samo Srce jo ve, samo Srce pozna, samo Srce jo lahko pove.

****

Ni čudno, da se svet prelomi na tistem delu, kjer je najbolj ranljiv.
Hkrati pa je tam, kjer je najbolj ranljiv, tudi najbolj močan in človeštvu najbolj potreben! Govorim o odnosu med MOŠKIM IN ŽENSKO.

Ti dve sili sta dva pola Vesolja, ki sta ustvarili Vesolje. Ustvarili sta Življenje v njem!

Mi pa ta vzorec vsakokrat ponovimo, ker v sebi prenašamo sporočilo božje Abecede, ki ustvarja in ponavlja, kar sta naša Prva Starša ustvarila. Ponavljamo Njuno Abecedo!

Predstavljam si človeka, ki s pestjo zamahne proti nebu in zavpije: Bog, poglej, kaj si (nam) storil! Nisi vedel? Nisi znal? Kako, vendar, saj si Bog! Bog vendar mora znati, Starši morajo vedeti!

Stavek, ki se nam v Manifestaciji vsakokrat zaleti nazaj, od koder je priletel!
Odnosi, ki se v Nebesih niso mogli razviti, se zdaj manifestirajo v telesnem svetu. V Manifestaciji! Zato Manifestacija in telesnost obstajata!

Potem tebi tvoji lastni otroci nekega dne potrkajo na vrata in ti skrušeno priznajo, da so zavozili svoje življenje. Svoj odnos, svoje razmerje, družino... da so zbežali od vsega tistega, kar so svojim staršem zamerili, da bi pribežali v povsem enake probleme, ki jih zdaj tudi sami niso znali rešiti.
Če so dovolj srečni, da so njihovi starši še živi, pa če niso preponosni, potem lahko potrkajo na vrata svojih staršev, ali vsaj enega od njiju, in jim priznajo, da jim ni šlo v življenju nič bolje, njim, ki so jim zamerili da »niso znali, ker niso vedeli....«. Zdaj pa njim njihovi otroci to isto očitajo.

Potem... pa njihovi starši rečejo: Pridi sem, pusti mi, da te objamem...!
In nič drugega. Ker drugo ni potrebno.

VERGINA
https://obstajajoljudje2.blogspot.si/2017/10/vergina.html

Ni ne čudno, pa tudi ne nelogično, da zdaj nastajajo množična gibanja, ki obtožujejo moški pol Stvarstva za vse nasilje na planetu!
Medtem nosilci vseh teh gibanj sebe vidijo kot žrtve nasilja in terjajo zadoščenje.

Predsedniške kandidate pred volitvami sprašujejo o tem, kakšen je njihov odnos do splava, do homoseksualnosti, do razlilčnih oblik verovanja – toda njih zanima samo število njihovih volivcev, nič pa vsebina ali vzroki dogajanj v družbi.
Feminizem je povsod v vzponu in gibanja, ki propagirajo alternativne (drugačne) verzije »družine« zdaj ponujajo drugačno Abecedo od tiste, ki je ustvarila Vesolje in nenazadnje tudi nas v njem. S tisto Abecedo očitno nismo zadovoljni!

Nova gibanja so tudi zelo neprizanesljiva do vseh, ki jih njihova trenutna spolna usmerjenost prav nič ne zanima. Ali pa jih spolnost na splošno ne briga, ker jim v življenju nič ne pomeni. V njem ne igra nobene vloge. Kar je seveda njihova pravica.
Preprosto povedano – oni so aseksualni!

Takšne ljudi, roko na srce je to večina slovenskega prebivalstva, zdaj siliti v to, da o tem sploh govorijo in razmišljajo, kaj šele, da se o tem izjasnijo - je skrajno nevmesno. Da ne rečem bedasto. Predvsem je to nasilje nad ljudmi, ki so si zaradi različnih razlogov (osebnih, verskih, kulturoloških...) izbrali aseksualnost kot način življenja. In zdaj takšnega živijo!
Vsiljevanje nekega razmišljanja, kar je zdaj zelo popularno (LGBT brošure v vrtcih in osnovni šoli!), temu delu prebivalstva ni lastno!
Pravico imajo, da jih s tem nihče ne pita ali jih sili v izjasnjevanje okrog nečesa, kar jim je prezapleteno, neprijetno poslušati, o tem govoriti ali o tem celo razmišljati.

Homoseksualnost je v zgodovini vedno obstajala. Največkrat v intelektualni združbi, oziroma v elitah! Vendar pa se homoseksualnost, vsaj do zdaj, ni pojavljala v epidemioloških razmerah, kot se zdaj!
Ne vem, če se množice teh »alternativcev« sploh zavedajo problema, ki ga drugim (drugačnim od sebe) povzročajo.
Ne zavedajo se, kako zelo so nasilni so s tem, ko želijo imeti odločilno besedo pri sestavljanju in sprejemanju vse družinske zakonodaje, ki bo vsa ustrezala njihovim navadam, imela pa bo vpliv na življenje VSEH ljudi, ki pa na to niso pripravljeni. Pa jih bodo v to vseeno prisilili.
Kar je nasilje brez primere!

Tega se nosilci »sprememb« niti ne zavedajo, kar kaže na to, kako jih njihova spolna usmerjenost omejuje. Omejuje jih v razmišljanju in delovanju. Pri tem brezobzirno vztrajajo.
Seksualna usmerjenost jim je glavno vodilo pri uveljavljanju svoje ideologije (kako zelo kratkovidno!). Politiziranje njihove ideologije, v kar se njihova spolna deklariranost prelevi, pa nosi v sebi željo, da bi izsilila svoj (trenutni) cilj! To je manifest njihove NEODGOVORNOSTI!
Nenazadnje tudi Neodgovornosti za Stvarstvo.

Geji in lezbijke imajo problem sprejeti same sebe takšne, kot so! Če bi tega bili sposobni, bi lahko našli srečo v okviru svojih navad, ne da bi morali »krasti« drugim izraze kot so: poroka, mož, žena, družina... Izmislili bi si svoje, za svoje načine življenja in izkazovanja ljubezni ali priopadnosti! Tudi odgovarjali bi zase in za svoje odnose, ker bodo sčasoma morali zgraditi pravno podlago zanje, ne pa vdirati na tuje s krajo izrazov, ki nekomu drugemu nekaj pomenijo.
Imitiranje (posnemanje) drugih in kraja imen sta očiten znak, da drugim nekaj zavidajo, sami pa tega ne znajo osmisliti, sebi in zase, da sebe ne sprejmejo takšne kot so. Zahtevajo pa to od drugih!
Dokler homoseksualci sami sebe ne bodo sprejeli za to, kar so, ne bodo našli miru in sreče. Dokler se pa to ne bo zgodilo, bodo za svoj polom krivili druge.

****



Živimo v dualnem (razklanem) Vesolju. 
Dualno pomeni razklano, če bi bili družina, bi rekli, da sta Bog Oče in Mati Vsega v Vesolju ločena in živita vsak svoje življenje.
Ko smo pri Njem, se obnašamo drugače, kot takrat, ko smo pri Njej!

Vesolje je zato razdeljeno med Moško in Žensko polarnost. 
Vsaka v svojem svetu uveljavlja svoj pogled na to, kako (v katero smer) naj se Vesolje razvija. Pri tem imata obe polarnosti vsaka svojo zamisel, obe kujeta vsaka svoj načrt z nami, z njim pa "maščevanje" drugi polarnosti.
Prav kot se to dogaja pri vseh ločenih družinah! Vsi sicer trdijo, da so otroci najpomembnejši, toda njihovih želja ne slišijo. Njihova želja je, da bi starša bila skupaj in da jim ne bi bilo treba potovati od enega do drugega, ko hočejo videti oba!
V našem življenju Očeta vidimo le, ko se to neha!

Dva pola imata vsak svojo idejo o tem, kako in v katero smer naj se otroci in Stvarstvo razvijajo.
Dejstvo pa je, da sta ti dve energiji ustvarili Vesolje!

Razklanost Vesolja čutimo vsi. Mi, ki prihajamo sem, pridemo po nekaj, kar naše telo pogreša. Pogrešamo namreč lahko le s telesom, ko smo tu, ker če nismo tu, potem ne vemo kaj pogrešamo!
Telo boli. Če ga nimaš, ne boli.

Lahko bi rekli, da prihajamo po »pogrešanje«. Brez telesa nismo celi, šele Telo nam pove, kaj nam manjka, da bi bilio celi.
Drugje nam tega ne morejo povedati.

Nebesa nam tega ne morejo povedati. V Nebesih nas nič ne boli in tam ničesar ne pogrešajo. Če nič ne pogrešaš, kar tam ostaneš! A če pogrešaš... MI pogrešamo! Mi, ki pridemo sem, pogrešamo.
Sem pridemo samo iz dveh razlogov: da bi bili z našo Mater(i)jo, ali pa zato, da bi jo ubili.

Kaj pa Nebesa? Zakaj Nebesa Matere ne pogrešajo?
Je res ne?! Tega ne morejo vedeti, dokler niso tu. Vse pogrešanje in vse hrepenenje, je tu!

V Materialni (Materin) svet prihajamo iskat odgovore na večna vprašanja, denimo, kakšen smisel ima Življenje. Predvsem pa, kakšen smisel ima NAŠE življenje! Je takšno, razdeljeno na dve obliki bivanja, smiselno?
Čeprav eno obliko bivanja imenujemo Smrt, pa se z njo bivanje ne neha, le oblika eksistiranja se spremeni.
Sprašujemo se, koliko smo vredni (našim Prvim Staršem) v razvrstitvi stvari, ko gledamo hierarhijo Vesolja, ki nam je vsiljena!
Tisto, kar se je dogajalo v Vesolju, se manifestira v našem svetu, Manifestaciji!

Dualnost spremljamo denimo v tem, kako različna nova gibanja , ki so razdeljena po spolni usmerjenosti (!), razumejo svet, in kako razumejo spolnost, kakšno vrednost ji dajejo v svojem življenju.
Večina jih je sovražno (maščevalno) usmerjenih proti predmetu svoje maščevalnosti.
Kar tu umanjka, je odnos! Prav tega odnosa ne vidijo vsi! Ne vidijo ga vsi enako.

Odnos med moškim in žensko je tako zelo daleč od tega, kar nameravajo storiti, da jim reševanje tega v naboru možnih rešitev ne pade na misel. Nihče tega niti ne pogreša!

Odnosa, ki je ustvaril Življenje - nihče ne pogreša!

Vsaj ne na način, da bi v njem poiskal rešitev za naš planet.
Gibanja za neoviran izraz »seksualne svobode«, zahtevajo zadoščenje samo zase. Maščevanje – s preprosto besedo. 
Mislijo, da vedo kaj bodo potem, ko bodo ta gibanja imela izvršilno oblast v svojih rokah, ko si bodo sami lahko pisali svoje zakone in vladali. V resnici tega sploh ne vedo, kot denimo tega niso vedeli hipiji, ki so si v šestdesetih prizadevali za boljši svet po njihovem okusu. 
Ali pa komunisti in komunistična revolucija! Tudi ta je sveto prepričana, da zna in ve kako ustvariti svobodno družbo, ki bo človeka - delavca, postavila na prvo mesto.
V resnici se jim niti ne sanja.

Ne zavedajo se, kakšne vse posledice prinašajo vsiljeni zakoni, taki, ki prezirajo velikanske potrebe prav tako velikanskega dela prebivalstva. Predvsem in tudi tistih, ki sploh ne vedo kaj hočejo in jih spremembe ujamejo nepripravljene!

Ne nazadnje, bo to, kar nam te diktature pripravljajo, poseglo v božjo Abecedo!
Mi smo kot človeštvo tej Abecedi skupaj z vsemi odstopanji in prilagoditvami, do zdaj bili dokaj zvesti! Čeprav se je nismo naučili pravilno uporabljati, ker nam tega pač ni imel kdo pokazati. Sami sebi pa nismo verjeli.
Pa bi si morali!

To, kar pri vsem tem (pri vseh novih gibanjih) najbolj bije v oči, kar manjka, je, da je tu človeštvo pripravljeno dvigniti roke, ko gre za odnos med Moškim in Žensko. 
Pojav homoseksualnosti, ki je zdaj epidemičnih razmer, ravno to dokazuje! Pojav homoseksualnosti je manifestacija obupa nad vzpostavljanjem pravilnega odnosa med Moško in Žensko polariteto Vesolja. Prav tisto, ki je Vesolje ustvarila!

Korak k združitvi Vesolja in konec njegove dualnosti pomeni združitev ločenih polarnosti Vesolja!
Zdaj se te dve skrajnosti oz. polariteti, med seboj bojujeta, spopadata in na Zemlji – iztrebljata!
Vmes obe strani slavita »zmage« in mobilizirata »vojščake« za boj, ne da bi pri tem sploh dojele, kaj s tem počnejo sebi in Zemlji, v kaj jih Lucifer sili, da počnejo. 
Lucifer se tako Očetu in Materi posmehuje.

Odnos med Moškim in Žensko se je na Zemlji razdrl še preden se je sploh lahko (tu, v Manifestaciji!) vzpostavil kot trajna oblika odnosa, ki zdravi Stvarstvo in vsa bitja sposobna dajanja in sprejemanja  (absorbiranja) Ljubezni.
Sovraštva do poskusov, da bi se zdaj takšni odnosi vzpostavili, je vse več. S tem povezanih motenj je ogromno, z vseh strani. Večina misli, da so motnje slučajne, jaz pa vem da niso.

Strani /pola sta se potegnila vase in vsaksebi, kar zdaj lahko opazujemo pri združevanju  »izgubljenih« in popolnoma zmedenih otrok v množična gibanja! Gibanja niso odnos (aktivnost), temveč so pozicija (pasivna in defenzivna), ki prerašča v aktivno maščevalno nasilje množice (ker drugega ne more), ker jo k temu vodi Manipulator.

Ta sila v množičnih gibanjih je zlahka vodljiva! Zato je tudi nastala, zato se politizira, lahko jo je usmerjati in z njo manipulirati.


****


Naj ponovim: če bi homoseksualni pari bili sposobni sprejemati in sprejeti sebe za to, kar so, če bi si poiskali svoja imena za oblike zvez, ki jih imajo v mislih in za katere so sposobni odgovornosti in napisali zakonodaje, ki bi veljale samo zanje in njihove oblike teh odnosov - potem bi se ostali svet lahko posvetil razreševanju problemov sveta, namesto da se ukvarja samo z njihovimi.
Sicer se bodo razvajene horde večale, vse bolj bodo nasilne in naklonjene izsiljevanju.

Nujno je evolucijo sveta in civilizacije nadaljevati tam, kjer se je ta zataknila.
Le tako bo svet imel možnost nadaljevati Življenje.
Tako pa bo padel pod vpliv nasilja, ki ga bo generirala zakonodaja, ki želi ugoditi zahtevam homoseksualnih, zdaj pa še levih, kvazi levih, pro-komunističnih skupnosti, norih ideoloških in povsem poblaznelih religijskih skupin in m,nožic, ki se bodo oprijele demona »človekovih pravic« in zase zahtevale »pravice«. In ko jih ne bodo dobile, si jih bodo vzele.

Te skupine se ne bodo nikomur in ničemur podrejale, ker bodo vztrajale pri tem, da morajo njihovi zakoni veljati za vse. Njihovo geslo je: nihče nikomur ničesar ne jemlje, mi bomo družbo naredili samo boljšo...
Problemi se bodo tačas potisočerili, reševanje (samo) njihovih »človekovih pravic« bo zajelo ves civilizirani svet, in to pod izgovorom, da ne bi koga zapostavili in ga s tem užalili...!
Skratka – božja Abeceda se bo zgubila, nove abecede pa bodo popolnoma nečitljive, poljubno razlagane, zlorabljene. In ker bodo nečitljive, bodo nerešljive.

Nasilje se pri teh gibanjih pojavi znotraj želje po tem, da žrtev (resnična ali namišljena) sebe, kot tudi vse, kar se v njej tako počuti, socializira. S tem se politizira!
Namesto da bi človek čutil lastno bolečino, (ker zato bolečina obstaja!) jo namesto tega položi na oltar čaščenja, iz nje naredi demona, ki ga moli.
Iz nje naredi nedotakljivo svetinjo!
S tem jo oddalji od sebe in mistificira. Potem ji služi.

In vendar.... je naloga bolečine da poneha in izgine! Ni naloga bolečine, da bi obvladovala tistih, ki vanjo verujejo, nanjo prisegajo in z njo manipulirajo. Nekaterim je zdaj bolečina v neki svoji pojavni obliki (bolezni) postala življenjski hobi in zato si takšni ljudje organizirajo življenje na način, da njihova Bolečina upravlja z njimi. Tako velja, ko gre za posameznike. Ko pa se to ponovi na višjem nivoju, kot strahovlada bolezni, ko ta preraste v epidemičnost – je norost ušla iz okvirjev spodobnosti.

Drugače povedano: bolezen postane način življenja, medtem ko je Zdravje samo metafizičen pojem.
Bolezen pomeni biznis, Zdravje bi pa pomenilo konec biznisa.
Tako imamo organizirano državo!

Civilizacija je organizacija Strahu, Bolezni, in zdaj še Človekovih pravic. Demoniakalni kompot, bi jaz temu rekel!
Strah se povečuje, bolezni je vse več in vse bolj trdovratne so, pravice.... so pa same sebi namen! Kajti, če je to pravica, da si lahko zastonj bolan – potem, hvala lepa za takšno pravico.

Stvar zdaj deluje takole:
Poiščeš si ustrezno skupino (manjka se jih), in se ji pridružiš. Tudi če greš med neopredeljene, med »nepovezane«, to še ne pomeni, da si sam! Jebenti - saj imajo celo oni mesto v parlamentu.
Toda, bodite pozorni! Vedno, ko je skupina, za njimi stoji nek manifest! In manifest je samo druga beseda za NEODGOVORNOST.
Z njo mahajo, ko mahajo z manifestom in se pozivajo nanj. Če so kot skupinica neuspešni, so samo razgrajači. Ko postanejo močni, so morilci.

Enako velja za verske dogme.

Tole je prvi odstavek spisa, ki je dal naslov blogu:

OBSTAJAJO LJUDJE
... ki sami upravljajo s svojo bolečino!

Opozoril bi na nekatere pojme, za katere vem, da večini za zdaj niso pomembni, vsaj ne drugače kot pa štejejo posamične predstave tistih izgubljencev, ki se srečujemo z njimi prostovoljno. Navadni ljudje najraje ne razmišljajo o njih.
Ali pa jim samo ti pojmi še niso dovolj pomembni, vendar jim bodo kmalu postali. Zato jih bom pisal z veliko začetnico: Bolečina, Krivda, Odgovornost.

Ko bolečina, krivda in odgovornost (ali pomanjkanje odgovornosti) presežejo stanje, ki ga zmore en sam, ena oseba, en otrok, praktično vsakdo od nas... ko ti postanejo pretežki, da bi jih nosili sami, tedaj se prelijejo v skupnost. V kulturo, civilizacijo! Ta postane ščit, ki nas varuje navznoter in ubija navzven, ko sebe brani. Toda v resnici ravno tako ubija tudi navznoter, ko sebe ne branimo pred lastno kulturo in civilizacijo. Le da v tem primeru nekoliko počasneje.

Tako človek vpliva na dogodke v svojem okolju. Ne nazadnje, zato civilizacije in kulture propadajo! Potem, ko nekaj časa nastajajo in nekaj časa rastejo.

Ta Svet je dvignil Krivdo na raven Boga in je zdaj Krivda Bog na Zemlji, namesto Boga!
Ta zdaj vlada na Planetu. V celoti obvladuje dogajanje, z nami vred. Po njej se ravnamo.

Obstajajo pa ljudje, ki sami upravljajo svojo Bolečino.
To pomeni, da je ne dajejo drugim da z njo manipulirajo! (konec citata).

Sebi nadeneš nalepko žrtve, se poistovetiš z žrtvijo – kar pa so tako ali drugače vsi, saj še ni bilo diktatorja ali rablja, ki sebe ne bi imel za največjo žrtev od vseh, za nekoga, ki je vse svoje življenje žrtvoval svojemu narodu, človeštvu, Bogu (enemu krokodilu v umazani reki...). Vsi hočejo zadoščenje za svoje trpljenje, kot da so se vse krivice zgodile samo njim, pa nikomur drugemu. Sploh pa jih oni niso naredili drugim (recimo svojim otrokom), le drugi njemu.

Izogniti se srečanju z vzroki lastne bolečine in s tem z bolečino v sebi, se manifestira tako, da gibanja namesto v notranje doživetje sčasoma preraste v tekmovanje med bolečinami!
Pred dnevi sem na tv videl okroglo mizo, kjer je črnka rekla belcu (on uglajen gospod s sivimi lasmi, oba gosta na oddaji, oba zagovarjata isto stran v sporu): Kaj boš ti govoru, ki nimaš pojma! Ko boš ti (ki si belec) hodil v mojih čevljih (ki sem črnka, pa še posiljena pri petnajstih, in to dvakrat) boš lahko odpiral usta, da bi komentiral MOJO Bolečino! Do takrat pa raje drži usta zaprta!).

Tako Bolečina preraste v politično gibanje, tako postane fetiš in s tem predmet oboževanja.

Politično gibanje omogoča socializacijo Bolečine prek politizacije problema. In čeprav je v naravi bolečine, da se razreši in poneha, torej izgine, da se več ne ponavlja (ker je nesmiselno ponavljati jo, če pa veš zakaj nastaja). Če pa jo gojiš, jo s tem ohranjaš in jo ponavljaš. Tako ohranjaš za manipulacijo odprta vrata.
Odprta vrata so za ustvarjanje krivic, produkcijo pomanjkanja, zbiranja denarja za »dobrodelne« namene, ker se ljudje združijo okrog nabiranja zamaškov ipd...
Bolečina je predmet oboževanja. Spremeni se v zastavo in vdira v tuja življenja, zase pa zahteva posebne ugodnosti. Privilegije, češ, mi smo dovolj pretrpeli (zaslugarji), zdaj pa imamo pravico do življenja, do odškodnine in poravnave.

In kje je tukaj odnos med Moškim in Žensko? Ni ga.
Edinega odnosa, ki je produktiven – NI!
Kje je »produktivnost« dveh energij, ki sta edini ustvarjalni pri svojem delovanju, saj sta vendar bili sposobni ustvariti Vesolje z vsemi bitji v njem?

Zmotil bi ustaljeni nered! Ta temeljni odnos bi pokvaril tisto, kar zdaj vodijo politične sile, ki vzdržujejo dualnost Vesolja, držijo tista dva pola, ki sta ga ustvarila, daleč narazen!
Hočejo, da ta dva pola ostaneta sprta, ker iz njunega spora črpajo vso svojo moč.

Posledica tega pa je...

DA JE ŽIVLJENJE KOT POJAV V VESOLJU OGROŽENO TAKO V TEM STVARSTVU, KOT V VESOLJU.

****


Dogodki, ki jih spremljamo, so samo slika tega, kar se že dolgo dogaja v Vesolju. Polarizacija v smislu razporejanja sil, ki so ustvarile Vesolje na dva pola, ki sta tedaj, ko sta bila skupaj, lahko ustvarila Vesolje! Zdaj pa sta sprta (Materin in Očetov pol) in je to igra, ki se jo poslužuje Lucifer, da ti dve strani drži narazen. Stanje, ko Oče ne more na pomoč Materi, je zdaj Luciferjev peskovnik, v katerem se igra z nami!

Cerkev ne zna pojasniti dogodkov, čeprav daje vtis, da »nekaj ve, pa ni za vsakogar«.
Zanje velja, da je Bog dvospolnik, saj je povprečnemu človeku težko razumeti zmedo v razlagah o Sinu, Očetu in Sv. Duhu! O rojevanju brez spolnega odnosa, o aseksualnosti svetnikov, ki so sveti toliko kot so brez spolnih partnerjev in odnosov!
Mater ni nikjer omenjena, vsaj ne tam, kjer bi lahko brez oviranja povedala kaj si vsem misli.

Razen kot uničevalka človeštva Eva! Ki je ugriznila v »jabolko«, čeprav ji je Bog izrecno prepovedal. Ali pa se izraža samo kot pohlevna dekla, ki posluša Boga in naredi vse tako, kot ji naročijo.
Potem pa to »bitje« ostaja navadnemu človeku nerazumljivo, ker so njeni motivi navadnemu človeku nerazumljivi. Cerkev jih povzdigne v svetost in jih vsem nam daje za zgled.
Feministke pa, jasno, v luft!

Mi smo »kokoš in jajce« tega problema! Nismo ga mi začeli, ga pa ves čas ponavljamo! Lahko bi ga pa reševali, če bi se ga sploh zavedali in če ne bi bili tako prekleto maščevalni, da nas to ovira pri razmišljanju. V resnici nas že vsak Luciferjev manever zapelje.

****

Vprašajte se, zakaj so vaši orgazmi tako zaprti!

Ali skoraj zaprti, kot tesno priprta vrata skozi katera se je treba prebijati, se splaziti kot bi se prebijali skozi žično ograjo kaceta (koncentracijskega taborišča), skozi ograjo pod tokom, kjer se moraš neprestano ozirati, da te kdo ne preganja. Pa še takrat ne veš ali si res svoboden, ko si enkrat zunaj. Ne veš, če je zunaj časka svoboda, potem ko se splaziš skozi oviro.
Ne veš, kakšna kazen te tam zunaj čaka. Če ne bi bilo bolja vrniti se, ker imaš tam svoj pograd in redko juho za čez dan.

Namesto da bi planili v svobodo in z naskokom osvojili svoj svet s krikom zmagovalca, ki se veseli Življenju, in je kot mali otrok, ki zagleda odprto slaščičarno zvečer ob pozni uri, takšno z neštetimi okusi sladoledov vseh mogočih vonjav in barv!

Ta proces, skozi katerega potuje človeštvo, je proces edipalizacije Boga!

Zdaj pa mora svoje znanje prenesti Očetu, in Oče ga mora sprejeti! Prav tako mora sprejeti Odgpovornost za VSE, ne le za tisti del Stvarstva, ki mu je do zdaj bil po Volji.
To isto moramo mi sami storiti v nas, sicer tega On ne bo mogel storiti z nami.

Nismo tu zato, da bi v sebi zanikali pol Vesolja!!! Tu smo zato, da bi postali celi in da bi Vesolje (in Stvarstvo) naredili celo. ENO.

****



Bog mora postati Odgovoren za vse dele Vesolja, tudi za tiste, ki mu niso po volji ali ne dovolj všeč. In isto moramo mi storiti pri sebi!
Tudi njim mora(mo) biti Oče, Mati, starši!

S preprostim stavkom povedano, je najbolj enostavna definicija Luciferja tole:
Lucifer je Očetova nevednost! 

Za nas je Lucifer nepripravljenost (iz)vedeti in prevzeti Odgovornost zase in za naš svet. Za način, kako ga ustvarjamo, ko ga sebi kreiramo. S kakšnim namenom to počnemo in kaj si želimo zase in za prihodnje rodove duš, ki prihajajo sem, da bi se inkarnirale.
Jim želimo miru in jim privoščimo Ljubezen?
Jim privoščimo planet, ki je DOM? Ga privoščimo sebi?

Nevednost se zdaj kurči na planetu in nas skuša prepričati, kot poskuša prepričati človeštvo, da je Lucifer naš "Oče".
Kar nam lahko »dokaže« s tem, da nas lahko z bombami uniči vsak trenutek, če le tako hoče!

Kaj to počne nekdo, ki je Oče?!
Bog – morda... ne pa Oče, in zagotovo ne - naš Oče!

V mojem Vesolju ne obstaja tak Bog, ki ni Odgovoren, ali ne želi biti Odgovoren.
Takšen je samo Lucifer in tudi on bo v kratkem izgubil še tisto malo zavesti, ki mu je je ostalo.

Potem bo stanje njegove zavesti tako majhno, da bo že skoraj Tema.
Tema pa je stanje brez zavesti!
No, njemu bo ostalo malo manj kot Tema, ravno dovolj Luči, da lahko obstaja, vendar ne dovolj, da bi živel z nami.

Njegova "nevednost" je postala tako močna sila v Stvarstvu, kolikor je Oče v sebi ohranil Dvoma.
In prav toliko, kolikor je ta Dvom obstajal. se je Oče izogibal Odgovornosti za Stvarstvo! Dopuščal je, da nekaj obstaja, kar je sicer še zavest NI PA NJEGOVA ZAVEST! In prav gotovo ni Zavest Njegovega Srca.

Brez predhodne izkušnje, pa ni mogoče izločiti dvomov!

Potrebna je izkušnja, da bi to bilo mogoče. Ohranjanje Dvoma NI izkušnja!
Lahko zgradimo celo civilizacijo, ki ne počne drugega, kot pa ohranja dvome. Potem civilizacija slavi Dvom, ki ga postavi za boga, namesto Boga!
Toda tu v njem ni zaupanja in to ni Znanje. Je vera v Dvom! Kot dvom je izogibanje vedenju, ohranjanje nevednosti, predvsem pa je izogibanje Odgovornosti.
Zato to ni Bog!

Pri Zavesti Vesolja, "nevednosti" ne more biti.
Takšno stanje je lahko le začasno, lahko obstaja samo kot potencialnost. Pravzaprav MORA obstajati samo kot potencialnost, ker mora imeti prostor, kamor Bog in človek dajeta tisto, kar še ni znano ali dovolj znano, da obstaja brez Dvoma v sebi. Dvom pomeni imeti primesi Teme!
Kot je denimo človekova podzavest! To je soba, bolj kot sposobnost (potencial) v sebi shraniti nekaj, kar ni dobro zavreči, kajti vsaka stvar, vsak pojav, vsaka energija ima svoje pravo mesto v Stvarstvu.če ne v Stvarstvu, pa v Vesolju! Le najti ga je treba.
Zato je izločanje, uničevanje, izogibanje konfliktu.... slabo in končno tudi nepotrebno.

V ta »prostor«, kamor organizem začasno lahko odstavi nekaj, česar (še) ne razume, ker je travmatično, preboleče, preveč je tega.... a se bomo tja vrnili in se vanj vračali, dokler ga ne izpraznimo, in tam zapustimo - prazen prostor! Mi pa - ostanemo celi, lastniki vsega, kar smo in kar v sebi nosimo. Vesolja, ki ga nosimo!

Vendar vsebina, kakršnakoli že je, tam ne more obstajati neskončno dolgo ali celo za zmerom. Bolečina ni večna, to niti ni njena naloga. Slej ko prej mora vse neznano postati znano, predvsem pa Neznano ne more biti »religija«!
Kdo je še videl, da bi molili neznanje??? Pa da bi slavili Strah in se uklanjali nesvobodi? Slej ko prej MORA Oče prevzeti Odgovornost ZA VSE! 
Vse se mora vrniti k Luči.

Kar pomeni, da je popolnost samo mit in da je božja vsevednost ravno tako mit! Ta mit je nam in Vesolju naredil velikansko škodo.
Resnica je, da se Bog uči. In še več, kot to: Bog se zdaj rad uči!
Mi smo Njegova Knjiga!

Na Zemlji, v Manifestaciji, se mit o božji popolnosti manifestira kot mit o popolnosti gospodarja. Pojavi se kot "vsevednost" vladarjev, avtoritete Cerkve in drugih duhovnih voditeljev!
Pojavi se kot absolutna moč in popolnost sistemov, v katere je prepovedano dvomiti, kot je prepovedano dvomiti v ljudi, ki vodijo ljudi! Narode, države, podjetja, človeštvo... obnašajo se pa tako, kot se je obnašal Bog, preden je postal Oče.
Ko je bil "samo" Bog - še ni znal biti Oče, ker ni imel izkušnje o tem, kaj pomeni biti oče!

To pa je bilo preden mu je njegovo lastno Srce pokazalo, da so vsi ljudje njegovi bratje (in sestre), ki od njega pričakujejo, kar tudi sam od pričskuje in potrebuje od svojega Očeta.
Posluh in prizanesljivost!

O Stvarstvu se lahko učimo samo s Telesom.
Izogibati se telesu in telesnosti, torej temu, kar nas dela ranljive, občutljive, potrebne zaščite, človeške - pomeni izgubiti najboljšega učitelja! Ločiti se od njega, ki nam lahko pove vse, kar moramo vedeti o Stvarstvu in vlogi Resnice v Stvarstvu in Vesolju.

Telo ni samo "obleka", ki jo dobimo, ko če odločimo roditi v ta svet. To je materialni svet, a je Telo hkrati koncept, filozofija in tista Zavest Boga, ki razume svoje Stvarstvo. Ve, kako deluje, ker ima izkušnjo z njim!

Angeli se recimo izogibajo inkarnaciji. Oni so duhovna bitja, telo jim je "odveč". Izražajo začetni božji strah pred »ujetostjo" v telo.
Posledično so nezaupljivi do Telesa, kot načina razmišljanja, čustvovanja, razumevanja okolja in nenazadnje dojemanja sveta. Niso (bili) pristaši učenja iz Stvarstva.
Angeli se bojijo odgovornosti!

Pri moji stari mami je na steni nad posteljo v spalnici visela slika Angela, ki izganja Adama in Evo iz Raja z ognjenim mečem!
Vedno, ko sem šel k starim staršem na počitnice, sem gledal to sliko. Zapomnil sem si izraze na obrazih Adama, Eve in Angela. Potem sem si mislil: da le dobim priložnost... potrebujem deset minut na samem s tem Angelom.... bo perje frčalo!!!

Približno enako mislim zdaj.

Srce se Odgovornosti ne boji.
Srce nima Dvoma, ker je bilo rojeno BREZ DVOMA v sebi!

Zato so Angeli vedno bili sovražni do telesa, do življenja v telesu, s telesom. Nezaupljivi so bili do vsega, kar denimo nam telesnost pomeni in kar nam prinaša. To se je seveda tudi videlo skozi vso človeško zgodovino!


Vse, kar so premnogi sadistični umi kdajkoli počeli človeku v človeški zgodovini, se zlahka preslika v vse, kar je počel Dr.Mengele s poskusi na živih ljudeh. Telesu je hotel ukrasti skrivnost, ki je Lucifer nikoli ni znal razvozlati! A je vedno znova poskušal.

Vendar pa Telo nikdar ni mislilo, da je »živeti« in imeti »voljo do Življenja« skrivnost!
Ali nekaj, kar je treba pred drugimi skrivati, pogojevati, omejevati in potem prodajati po koščkih.

Kadar hoče Stvarstvo nekaj "skriti", to skrije tja, kjer lahko vak najde. Vsak, ki išče, lahko najde! Pogleda v otroško dlan.

Potem otrok odloči o tem ali ti to pokaže, in pokaže ti samo, če ti zaupa! Ali pa dlan stisne dlan v pest. In dokler si ne pridobiš zaupanja, je ne razpre!
Ne pokaže ti "skrivnosti", ki to sploh nikoli ni bila. Je samo Želja, ko je svobodna »biti«.

Morali se bodo učiti drugačnega odnosa do telesa in sprejeti Telo, ker sicer bodo ostali nevedni. Biti neveden, pomeni biti Luciferjev plen!
Drugače ni možno razumeti Stvarstva.

Brez telesa nas pol manjka, ker nismo celi. Vsak ima telo, le najti ga mora in posvojiti, mu povedati, da je njegovo, da mu pripada in ga sprejeti za svoje, potem pa skrbeti zanj, kot mož skrbi za ženo in otroke.
Ko imaš telo in ga dojemaš kot Dom, tedaj Stvarstvo tudi postane DOM.
Tedaj ga ne le razumeš, temveč ga čutiš kot svojega. Telo čutiš za svoje.
In telo je drugemu telesu brat in sestra!

Pravzaprav je sam pojem "imeti" povezan s tem, kako čutimo svoje telo.

Telo je, poleg tega, daje model Vesolja, tudi učitelj in zdravnik.
Ko ima Bog - Telo, ima Dom! Ko imamo mi telo, imamo dom skupaj z našim Bogom, ki je Oče vsega, kar nas obdaja in kar si lahko zamislimo, kar si lahko predstavljamo! In je za vse Odgovoren.

V Njegovem Stvarstvu ni nič izpuščeno, vse je Njegovo.
Naš Bog ljubi Stvarstvo, ljubi VSE njegove dele brez ostanka. Najbolj od vsega pa ljubi nas, ki smo njegovi. Vedno bili.

****
Nič lažje ne spravi v kontekst neke misli, zapisa, teksta, kot navadna zgodba.
Navajen sem, da tisto, kar želim povedati spravim v pripoved o nečem, kar je preverljivo, vsem blizu in lastno, ker je razmišljanje enostavno in dostopno razumevanju življenja kot ga vidimo skozi človeške oči.

Vprašanje o tem ali je bilo prej jajce ali kokoš je staro! V sebi skriva filozofijo nastanka, se pravi med sabo poveže vzrok in posledico, in vpelje logiko nastajanja.
Kaj je vzrok in kaj posledica?
Ali je posledica lahko vzrok nečemu, vzrok je pa hkrati samo posledica nečesa...!
Vprašanje je isto, kot če bi sebe vprašali ali je možno, da je Srce, kot otrok, lahko nekomu Oče. In če je tako, je potem mogoče, da Srce rodi lastnega Očeta, in ne narobe, oziroma ne le narobe?
In je tako oboje prav!

ZAKAJ JE LISTJE JESENI RUMENO
Tole je razlaga, zakaj je listje rumeno jeseni in ni več zeleno.
Torej, s to rečjo je takole: drevo "pojé" listom zeleno barvo!
V resnici jim zmakne modro, tako jim ostane samo rumena. Zato je drevo modro.
Da ne rečem pametno.

Nekaterim listom je zaradi tega nekoliko nerodno in zato postanejo rdeči, ampak ne vsi, drugi so rumeni. Potem pa odpadejo vsi, tako rdeči kot rumeni.
Na pomlad zrastejo znova vsi zeleni. Drevo jih ima za "zelence". Počuti se superiorno, jasno, ker je modro še od lani.
Ampak modro je zaradi njih.

Ali drugače povedano:
Zakaj bi seme znalo manj od Hrasta?! In: kako in iz česa, je Hrast sploh zrasel?!

****

Midva z Mojim Bogom imava dokaj neobičajen odnos za pojmovanje drugih ljudi,.
Imam ga za otroka!
Sam sem ga rodil, pazim nanj in zanj tudi odgovarjam, tako kot oče odgovarja za svoje otroke. Ko otrok med igro sosedu razbije šipo, njegov oče plača škodo.

Predvidevam pač takole: Bog nikdar ni smel biti otrok, jaz pa mu dajem priložnost, da je prav to, kar je vedno (v meni!) pogrešal! Da je lahko otrok.
S tem gresta skupaj tudi navadnost in enostavnost, ki ju obožuje, ceni ju in časti po božje!

On v meni raztegne moje življenje na čase prej (pred mojim časom), za večnost nazaj, in le od mene je odvisno, koliko tega v meni hočem videti. Koliko imeti. Bolj sem požrešen - več imam!
Nočem da se neha. Ne v meni ne kje drugje.
Moj Bog se ne neha!

Pa tudi tega nočem, da bi se jaz nehal.
Večno obstajava za nazaj in naprej, vedno skupaj. Eden druegega potrebujeva in zato se imava.

Zakaj je majhen, in zakaj otrok?! Zakaj ni On odrasel, jaz pa Njegov otrok?!
Odgovor je preprost: zato, ker zdaj jaz laže pazim nanj tu, kot on name, v njemu tujem svetu!
Tukaj imam pač jaz prednost, ker ta svet poznam. Jaz mu ga prevajam.

Samo jaz, sam sebi, postavim ograde, potem pa jih preskočim, ker potem vem, da bo moral On za mano! Če skočim visoko - previsoko, če me On hoče ujeti, me mora dohitevati!
Nočem, da me prehiti. Kaj pa naj počnem s takim Bogom, ki ga ne razumem?! Če bi me prehitel, ga ne bi več razumel in bi ga pogrešal... Takega, ki bi me zapustil, (še) nisem ustvaril!

Takega ustvarijo tisti, ki imajo svoje otroke.
Jaz pa svoje otroke najprej ustvarim v sebi in potem ti živijo v meni, so skupaj z mano, in gledajo v svet skozi moje oči! Z njimi se pogovarjam, se posvetujem...
Z Mojim Bogom se posvetujem!

Zunanji svet – pa se z mano pogovarja drugače. Če sploh.
Po navadi mi hoče samo ukazovati, ne posvetuje se z mano, ne vpraša me, kaj hočem. Tega mi Moj Bog ne počne, midva se posvetujeva.
Nasploh se mi zdi, da ljudje rodijo otroke samo zato, da jim ukazujejo.

Mojega Boga imam zato, da nanj pazim, ne pa zato, da ga izsiljujem. Nimam ga zato, da mu ves čas nekaj ukazujem, od njega zahtevam nemogoče, ga s tem izsiljujem, pogojujem svojo ljubezen do Njega, ga silim v nekaj, kar noče in ne želi. Ali kar še ne zna in mu zato ni mogoče.

Vedno bova skupaj!

Seveda sem v sebi razcepljen, kar se Boga tiče!
Telo je model Vesolja in v njem se ponovijo vsi odnosi, ki se prej niso mogli manifestirati v Vesolju, recimo v Začetku v Nebesih. Lahko pa se manifestirajo v materialnem svetu! In zato je temu svetu ime Manifestacija.

V Telesu je torej prisotno VSE, kar je kdajkoli bilo v Vesolju. Tudi tisto, kar se nikdar ni dokončalo, kar je ostalo nepreverjeno, ni se doreklo, osmislilo, ali pa omagalo v poskušanju preden je sploh našlo svoj pravi smisel. Vse to je v Telesu!
To, kar pa je najbolj čarobno pri tem, pa je - da je s Telesom vse na dosegu roke!

Kljub temu, da bi ljudje najraje iz svojega Vesolja (ki je Telo) izrinili vse, kar ne marajo in jih ovira, pa je to shranjeno v Telesu. Telo ničesar ne zavrže, vse shrani!
V Telesu je zato, da lahko manifestiramo in popravimo, da vsemu damo smisel in najdemo svoje pravo mesto.
Preganjanje in ubijanje »zlega« zunaj nas, pa nas pred Zlim ne obvaruje!
Rituali ubijanja »zlega«, rituali žrtvovanja, in s tem posledično projekcije naše lastne notranjosti v zunanjost, ki ji sledi obračunavanje s »sovražnikom« - vse to so samo rituali!
Ne pomagajo dosti. Zato jih moramo ponavljati.
Sebe moramo nekako prepričevati, da smo »Dobri«.

Oni drugi "Bog", ki ne ve zase, a je tudi ta v meni (kajti v Telesu je VSE!), je v nekaterih rečeh še vedno neodgovoren. Še vedno se mi upira, toda vedno manj ga je in vse več ga je na moji strani. Spravil sem ga na mojo stran!

Vedno bolj bi rad bil podoben Mojemu Bogu, ker ve, da nima kam.
Previden je, ker ve, da ne bom popustil. Ne bom mu dovolil ostati Lucifer!

V mojem Vesolju je vse MOJE.

To, da ga je "Tam" vse več in da ga zdaj več hoče biti z mano, pomeni, da so Dvom načeli dvomi vase. Dvom ni več tako zelo prepričan vase.

Jaz namreč pazim na svojega Boga in nisem takšen kot tisti drugi cepci, ki ga izkoriščajo za to, da ga potem laže ranijo.
Všeč jim je, kadar je Bog tu pri roki, ko se manifestira, da ga potem lahko mučijo in se mu tako maščujejo. Zato pa si ne upa biti tu z nami.

Z mano je varen!
Koliko ljudi pa ima otroka za Boga?!

Koliko ljudi mu naredi prostor, da lahko varno (vsaj z eno nogo!) stopi v svoj svet?
Koliko ljudi stoji za Njim in mu reče: ne boj se, ljubo moje, hrabro in brez strahu stopaj v svoj svet, zdaj sem jaz tukaj s tabo, jaz Te bom branil in te bom vodil... Nikdar več Te ne bom zapustil, in prav gotovo ne bom dovolil, da bi se ti kaj grdega zgodilo....

Svet je skrenil s poti zato, ker so ljudje pustili otroka samega.
Ko otrok postavlja pravila, tedaj ne moremo zgrešiti poti, tedaj je naša pot varna.
Ljudje pa temu potem samo sledijo. Kaj se pa lahko slabega zgodi, če nas otrok vodi?! 


Moj Bog pravi:
Težko je biti Bog, če to nisi,
težko je tudi, če si.