079_EDEN DRUGEMU GROB KRASIVA
Drug drugemu grob krasiva.
Krasiva ga in vzdržujeva pri živem telesu! In pri živem telesu na grob rože prinašava, drug drugemu svečo prižigava!
Dve ruševini sva, ki se podpirata, ena na drugo naslonjeni, da se ne podreva.
Tam, kjer drugi vidijo podrtijo, v njej midva doživljava vse tiste, ki so tu živeli, se ljubili - sebe in druge sovražili, včasih govorili resnico in včasih upali preden bi obupali.
Hišo so obrabili v upanju! Toda, kot sem rekel – v njej so ŽIVELI.
Zdaj drživa te kamne na kupu, ti in jaz, kot bi ne zmogla ne znala popraviti te zgradbe. Toda - saj nočeva nič popravljati! Ne izganjati duhov iz njih.
Kdove kaj bi midva brez njih.
Draga, objemi moje mrtve v meni, tako kot jaz objamem vse tvoje v tebi!
Najini so. Nekoga potrebujejo, da jih bo imel rad, nekdo jih mora imeti rad.
Bodiva jim Oče in Mati.