OBSTAJAJO LJUDJE I

Atom je "cegu" Vesolja! Če razdreš osnovni gradbeni material, ki gradi ves Materialni svet, načneš Stvarstvo. Dejanje razbijanja atoma je sovražno dejanje do vsega Ustvarjenega. Izraža pa sovraštvo do Boga in do Stvarstva, da sploh ne omenjam odnosov, ki vladajo nam in Stvarstvu. V ozadju je staro, zadrto sovraštvo do Manifestacije. To sovraštvo je glavna gonilna sila razmišljanja luciferijanske energije, ki se maščuje Bogu. Ker sovraži Mater, želi uničiti Materialni (Materin) svet, Manifestacijo. Zbrisati hoče sledi za sabo, za tistim, kar Materialni svet (Materija) beleži o delovanju te Življenju sovražne energije. Ta sovražna energija govori pa takole: Razbili ti bomo Stvarstvo, razdrli ti bomo osnovni gradbeni delec in iz njega bomo kradli energijio, ki jo potrebujemo, s katero te bomo potem premagali in tako zavladali Materialnemu svetu. Torej VSEMU! Atom je za Materijo isto, kar je družina za človeško družbo! Ljudje mislijo, da smo bit

Rad bi povedal, kako se sklepajo sporazumi in dogovori.  Govorim o vzorcu, ki velja za vse "spore", preden so sploh začnejo. Torej čisto v začetku.  Govorim iz lastne izkušnje. Takšen sporazum, kot ga bom povedal, ti omogoči, da prideš skoz najbolj poceni in imaš potem trajen mir za vse večne čase. Energijo, ki bi jo sicer porabil za sovraštvo in ohranjanje napetosti, lahko porabiš za bolj koristne zadeve, ki služijo življenju. Najpomembneje je, da spor rešiš čimprej, še preden se razvije. Ko se enkrat razvije, bodo novi spori sledili in se mešali v glavni spor; spori se dodajajo, zato je treba spor reševati TAKOJ, ne čakat! Tak trenutek je bil, ko je Slovenija nastajala kot samostojna država. Najprej določiš mejo, seveda v dogovoru s sosedom mejašem. To se naredi tako, da sosedu potisneš čez mizo papir in svinčnik in mu postaviš zelo preprosto vprašanje: Kaj hočeš? Samo to ga vprašaj - kaj hočeš? Kaj bi rad? Zapiši, povej mi, kaj te bo zadovoljilo. Z

Nemiri konec leta 2006, ki so jih povzročili prebivalci Ambrusa, so bili edini antikomunistični upor v teh krajih, se pravi sploh v Sloveniji po letu 1991. Drnovšek oz. država je takoj posegla med sprte strani z "rešitvijo" deus ex machina ("roka z nebes"), da bi skrenila pogled javnosti z upora v Ambrusu, preden je zavest o obstajanju tega mikro ambruškega problema ciganov sploh lahko obšla Slovenijo kot problem in preskočila v zavest Slovencev, da bi se zavedeli o obstoju identičnega makro-vzorca, ki ga je kučanov režim postavil, ga vzdrževal, v resnici pa samo ponovil v novi državi. Sistem je vzorec oblasti vzpostavil tako, da se je režim zlizal s pojmom države! MI SMO DRŽAVA je to pomenilo.  In: Država ne sme biti nihče drug, to smo lahko samo mi. Drugega upora proti temu ni bilo. Ambrus je bil edini poskus. Tedaj je Drnovšek oz. država, on pa v njenem imenu, skrenil pogled javnosti z ambruškega problema. Ta je bil, p

Šport je ena od tistih stvari, ki niso "same po sebi",  v smislu: jest mam pač rad košarko!  Zaradi energije, ki jo v sebi in okrog sebe zbirajo športna tekmovanja, se politiki "pripnejo" nanjo in jo izkoriščajo v svoje namene.  V jugoslovanskih časih je to bilo smučanje. Všeč nam je bilo, da smo za preostalo državo mi v tem vodilni v okviru države. Tako smo si poiskali svoj prostor v njej.  Po domače rečeno, politika manipulira z odvisnostjo ljudi od športa. To sicer velja za vse množične oblike histerije, ne le za šport, ampak pri nas je šport najbolj široko sprejeta histerija. Druge oblike množične histerije so samo tolerirane, šport je pa oboževana!  Množična histerija je bila tudi osamosvajanje Slovenije, da se razumemo! Enako kot so oblike množične histerije zdaj jugoslovenarstvo, revolucionarna kučanova zavest ali vera v komunizem, pa LGBT norija in maščevalni feministični bes... vse te množične oblike gibanj služijo kot motor politiki, ki se nanje en

Do neke mere so vse velike svetovne avtoritete sedanjosti postavljene v nezavidljiv položaj. Priznam, da se je lažje tem avtoritetam posmehovati, kot pa jim pomagati. Zase vem, da bi jim z veseljem pomagal, toda kaj, ko so si pa sami sistem zastavili tako, da so povsem branjeni pred pametjo in jo pravzaprav zavračajo. Naša oblast (o, balast!) se izraža predvsem skozi RTV, ta je zdaj za Slovence vrhovna avtoriteta. Visok zid postavljen okrog njih je pravzaprav bistvo njihove dogme! Postavili so si zidove pred spremembami v vseh inštitucijah in zdaj ne bi ničesar spreminjali. Vzdržujejo inšitucije in sistem takšne kot so in to počnejo za vsako ceno. Zato jih lastna inštitucija vleče dol in jih zabija v tla, oni si pa ne morejo pomagati. Sami že ne! Pravilno zastavljen model za razmišljanje o tej težavi, ki je mimogrede povedano zdajšnja težava vsega sveta (da ne bi kdo mislil, da gre samo za Slovenijo), bi bil recimo naslednji: Predstavljajte si, da je Srce otrok! Starši, družba (šole

Nebesa na Zemlji .... Prišli bodo vsi ptiči in prašiči, še gliste bodo ven prilezle! Joj kako smo nagravžne... se bodo pustile prositi . Pa ne, pa ja . . . Da ste mi zunaj predno preštejem do deset .. . "Ne!" Trmaste. Pustijo se prosit . Zahtevamo ... pa to nam ni dobro, tega ni, tisto ni v redu, pa dež pada... kot da niso nikdar po dežju ven lezle. Kaj želite? Frizuro! (Dolgo časa meljejo, potem ena govori za vse . ) Potem? Kaj še? Joške! Velike joške.(ln potem so važne. Enim je nerodno in se hihitajo. Lepe so si.) Za začetek .. . Nimajo fantazije! Vse življenje pod zemljo, potem pa naenkrat ves svet samo zanje . Čez par dni, ko vidijo, da je vse njihovo, jih pa moraš nenehno opozarjati naj pazijo, za božjo voljo, saj se ne mudi, da ne bo nikamor zginilo. Kot otroci so v zastonj slaščičarni! Sladoleda kolikor ti srce poželi, potem pa driska, aua - trebuh ... In čim malo poneha - opa, spet vsi na tortice! Pa spet sladoled, ta velik