OBSTAJAJO LJUDJE I

Telo se pogovarja z Umom. Ti si prepočasen zame, Um! Veljaš za najhitrejšega v vesolju, toda zame si počasen. Jaz, Telo, sem zavest, ki je nastajala počasi. Vse namreč shranim v sebi in po sebi, ker moram vsako reč prej okusiti, preizkusiti, jo preveriti, čutiti, imeti lastno izkušnjo o njej.... namesto da bi samo razmišljal o stvareh, kot to počneš ti. Če samo mislim o nečem, to stvari ne more narediti za moje. In kar ni moje - ni resnično, ker ni šlo skozi Manifestacijo, ni se preverilo skoznjo tako, kot jaz hočem da se preveri. In zato nisem mogel najti njihove vrednosti za Stvarstvo in jim najti pravega mesta zanje v njem. Tega tudi ne morem najti za tisto, kar se NE manifestira ali se noče manifestirati. Jaz VSEMU dajem Formo, pri meni se MORA manifestirati, taka je moja vloga! Brez tega ne morem ničesar narediti moje. Čustva so moje misli, tako izkušam. Moja zavest je strahovito počasna, a temeljita. Nisem torej počasen po nemarnosti ali zaradi lenosti, temveč zato...

Ko človek ob molitvi sklene roki in poklekne pred Bogom, ne ve čisto točno pred kom ali čim kleči. In ko se pogovarja z Bogom, po navadi ne ve s kom govori, ker je nekaj nedoločenega in nedoločljivega tam daleč stran onkraj  Teme, ki je ogromna in prazna in sega daleč... stran od njega!  K temu se obrača in prosi za pomoč. V resnici človek v molitvi poklekne pred sabo, pa se tega ploh ne zaveda. Poklekne en človek pred človeštvom in ponižno sprejme pogovor z zavestjo vsega človeštva. Pogovarja se z (za)vestjo prednikov in vseh tistih, ki sploh še niso rojeni, tudi oni so del iste zavesti. Zavest prednikov, potomcev, sodobnikov... je pa tako ogromna, tako okrutno nepriznana in neupoštevana, kot naš Bog, kot naša enotna Zavest... To so ogromni spomini, čustva in izkušnje vseh, ki so kadarkoli živeli tu na Zemlji!  In tedaj, ko kleči, je človek, posameznik, za trenutek molitve eno z njimi. Pred njimi poklekne in pred sabo kleči, ker vsi oni so on sam. Zato poklekne s...

Slovenec je en čuden jezus, ves čas je na nekaj in na nekoga jezen. Jeza pa, kljub drugačnemu splošnemu prepričanju, ni končno čustvo in ni sama sebi namen. Pravzaprav to sploh ni čustvo, je samo pokrov, ki skriva vsa čustva pod njo! Tako kot je pokrov tudi ponos! Ponos in jeza gresta z roko v roki. Če družbene razmere ali osebna volja človeka to omogočajo (in v pametnem okolju je to mogoče!), potem človek lahko premaga nezaupanje do tega, kar mu njegova lastna jeza želi povedati. Tedaj človek omaga pod pritiskom jeze in se ji vda! Neha tiščati pokrov dol in tedaj, ko mu postane njegova jeza  samo izraz, ki je sprejemljiv in zato jo sme izraziti varno in brez vsakega strahu, da bi sebi ali drugim storil nekaj slabega zaradi nje.... tedaj  odkrije, da je njegova jeza samo uvod v druga čustva pod njo, ki jih do tedaj ni ne zaznaval ne poznal. Predvsem tem čustvom ni prizanesel, enostavno povedano: sebe je imel samo polovico, saj več kot polovice sebe sploh ni poznal...

ZGODBA O LIJAKU (Lijak, kot model Univerzuma). Pod pojmom Univerzuma imam v mislih našo predstavo o njem in o tem kaj to je. Kaj smo mi v njem, kakšen je naš Namen, zakaj obstajamo, kam smo namenjeni. Skratka - kakšen Smisel nas vodi in če mu lahko zaupamo. Kadar pomislim na lijak, potem mi najprej pade v glavo en Bric v svoji kleti, ki pretaka vino iz soda v flaško. Gledam lijak in potem je gravitacijska sila tisto, kar se naslednje pojavi v glavi kot misel. Gravitacija v smislu sile teže, ki težje predmete vleče navzdol, ne pa denimo naša volja in natančnost, poskrbi da gre vse vino v lijak!  Lijak poskrbi za vse drugo! Umerja, pospravi, uredi!  Gravitacija v smislu privlačnosti je najpomembnejša sila med vsemi Materinimi izumi. Drugi si bodo gravitacijo razlagali po svoje, jaz pa jo imam za privlačnost planeta, ki je živ in zato zame oseba. Morda je v njej skritega tudi nekaj njenega/njegovega ljubosumja, in pa seve...