064_NAŠI IN VAŠI

Slovenec je en čuden jezus, ves čas je na nekaj in na nekoga jezen.

Jeza pa, kljub drugačnemu splošnemu prepričanju, ni končno čustvo in ni sama sebi namen. Pravzaprav to sploh ni čustvo, je samo pokrov, ki skriva vsa čustva pod njo! Tako kot je pokrov tudi ponos! Ponos in jeza gresta z roko v roki.

Če družbene razmere ali osebna volja človeka to omogočajo (in v pametnem okolju je to mogoče!), potem človek lahko premaga nezaupanje do tega, kar mu njegova lastna jeza želi povedati. Tedaj človek omaga pod pritiskom jeze in se ji vda! Neha tiščati pokrov dol in tedaj, ko mu postane njegova jeza  samo izraz, ki je sprejemljiv in zato jo sme izraziti varno in brez vsakega strahu, da bi sebi ali drugim storil nekaj slabega zaradi nje.... tedaj  odkrije, da je njegova jeza samo uvod v druga čustva pod njo, ki jih do tedaj ni ne zaznaval ne poznal.

Predvsem tem čustvom ni prizanesel, enostavno povedano: sebe je imel samo polovico, saj več kot polovice sebe sploh ni poznal. Ni vedel zanjo!
Se spomnite? Ponos je pokrov!

Ko pa je jeza izražena v varnem okolju, je samo izraz. Tedaj ni nevarna, ampak je pot do vzroka jeze! Jeza je najboljši kažipot. Kdor jezo izraža, po navadi ne laže. In ker jeza ni sama sebi namen, razpade že ob dotiku s čustvi in na koncu ostane prošnja.
Ampak prej moraš odstraniti ponos.
Ponavljam: Ponos je pokrov!

Prva pod jezo je ZAVIST!

Slovenija je zdaj tu nekje, med jezo in zavistjo.

Ne glede na to, pa je zavist v evoluciji zatrtih človeških čustev naprednejša od Jeze. Pomeni korak naprej v razmišljanju in pri čustvovanju, zato tudi v doživljanju sveta in pri sklepanju o sebi, o svetu, o vsem, kar nas obdaja. Zato, ker omogoča vpogled, kaj vse je še pod njo in kaj skriva. Skriva pa oboje! Tudi zavist, ne samo jeza.

Pod zavistjo je tekmovalnost.

Zanjo so značilni ljubosumje, razočaranje ob izgubi in velikansko slavje ob zmagah. Potem pa se sem zaleze še prevara kot način doseganja cilja, nasilnost, pač vse tisto, kar navadno spremlja tekmovalnost in željo po zmagovanju. Ko sistem vse to ureja, ko pravni red pazi, da je poslovanje "čisto", je to temelj kapitalizmu v njegovi ideal(izira)ni obliki.

Mi do tu sploh še nismo prišli, ker nas vodi gospodarska mafija, ki igra umazano igro. Tu pravih poslovnih odnosov sploh ni, jih ne more biti, vsaj ne tistih razvitih, ker jih država ne spodbuja. Državna mafija jih duši! Podredila si je pravni sistem, ki to mafijo ščiti.

Tekmovanje omogoča, da spoznavaš "sovražnika", ki je zdaj pri prehodu od jeze k zavisti samo tekmec, ne več sovražnik v smislu krivca za vse tvoje tegobe, ki bi ga najraje ubil.

Nasprotnikovo obnašanje ti je za zgled, saj opravljata isto delo, le da ga ona opravlja z nasprotne strani. Za isto delo najbrž uporabita enako orodje ali podobno. Če pa je različno, tedaj te tekmovalnost sili k temu, da izumljaš boljše, ker ge le tako lahko premagaš.

To nujno pomeni primerjavo tvojega dela z njegovim, saj ga lahko preverjaš preko rezultatov. To je tudi smisel tekmovanja.

Vse to te prisiljuje, da začenjaš razumeti, kako je ustvarjen nasprotnik, kaj razmišlja, želi in hoče. On je tvoj konkurent, splača se ti ga poznati.

Če ga bolje poznaš, tedaj laže razumeš njegove stiske, pomisleke, slabosti in tudi napake. Poznaš vprašanja, ki si jih postavlja. S katerimi problemi se ubada. Tudi ti imaš takšna vprašanja, povsem enaka, kot jih ima on.

Morda sam najdeš odgovore nanje in tedaj imaš občutek, da si ga premagal! Vendar imaš v nasprotniku zdaj potencialnega sogovornika, saj tudi on razume tebe, ker razume s čim se ukvarjaš. Manjka ti ta komunikacija z nekom, ki ima tvoje znanje, tvoje sposobnosti, potencial. Rad bi se sporazumeval z njim in iščeš načine, da bi se to zgodilo.

Razumevanje okolja, lastnih čustev s tem pa tudi tujih, je proces. 
Evolucija človeštva je vsa v evoluciji človekovih čustev! Človeštvo je napredovalo samo toliko, kolikor je napreduje v razvoju svojih čustev, nič več in nič manj!

Če je nekdo zaostal v čustvu, če se je narod znašel v nekem svojem zgodovinskem obdobju iz katerega ne more ven, če se je zataknil v Preteklosti... tedaj ne more ven! Zaostaja.

Slovenija se emocionalno nahaja v letu 1945. Emocionalno je zaostala v obdobju, iz katerega sama ne zna ven. Zato zaostaja tudi kot družba.

Z razumevanjem čustev drugega se vzpostavlja podobnost. Različnosti vemo kakšne so: različnosti so različne in vztrajajo na razlikah.
O podobnosti ne vemo praktično ničesar.

Tudi ko jih odkrijemo in ugotovimo, da smo si v čustvih, ko jih čutimo, zelo podobni, nam razlike ostanejo, le da so te v barvah, v tonu glasu, jeziku, okusu do hrane, v navadah... in drugih afinitetah, le da to tedaj ni nič tako bistvenega, za kar bi hoteli nekoga ubiti in se mu maščevati.

Slovenec je še vedno priliman na 19 stoletje. Vseh teh odnosov in stopenj izražanja sebe v vsem tem času ni razvil! Ostal je pri jezi, in zadnje čase napredoval do zavisti. Naprej ni prišel, ker režim  potrebuje njegovo jezo, da lahko z njim manipulira.

Slovenstvo ni ne meščansko ne ruralno, je samo izgubljeno v času. 
V bistvu je prava identiteta slovenstva zakrita, in to namenoma. Namenoma je zanikana bitju človeku, ki ga zdaj označujemo za Slovenca.

Ko je človek, skupina, pleme, narod... brez identitete, je z njimi lažje manipulirati. Nalepiš jim nekaj izmišljenega in jim poveš, da so brez tega nihče, zgube in "luzerji". "Niko i ništa", "Fucking nobody".

In oni temu verjamejo! Nihče noče biti niče, ker to pač ni prijetno! Potem si lahko samo jezen. Naj ponovim prvi stavek tega zapisa: Slovenec je en čuden jezus, ves čas je na nekoga in na nekaj jezen.

Ko si pa ves čas jezen, postaneš kronično nezadovoljen. Ta narod je kronično nezadovoljen.
In tedaj Manipulator zlahka spelje tak narod v mrtev rokav razvoja. 
Taka slepa ulica, ki je brez izhoda, sta sovraštvo in maščevalnost. 
Potem jim samo s prstom pokažeš krivca, ki bo za vse kriv in oni se mu maščujejo. Mislijo, da so mu to stanje v glavi drugi povzročili.
Toda jeza je pri nas usmerjana!

Ko takšen zmanipuliran človek krivca ubije, ni nič srečnejši. Poleg tega ni pripravljen odgovarjati za svoje dejanje. 
Zato si mora izmisliti "notranjega sovražnika", da lahko nadaljuje z igro.

Življenje tako zanj počasi postane hazard. Vse manj je odvisno od volje človeka, temveč od "slučaja". Manipulator seveda takšno mnenje podpira, saj ima od tega korist.

Tako deluje slovenski komunizem, ki ga zdaj prepoznavamo kot kučanizem! S človečkom na čelu, ki se postavlja s to prevaro. 
Ta govori naklada narodu o "tisočletnih sanjah naroda", ki da je blizu temu, da se za nas te sanje uresničijo - če se le rešimo notranjega sovražnika. 

Na kučana je pa prepovedano biti jezen. On je preveč blizu vzroku! On jezo uporablja, da manipulira z njo, ponuja jo lastnemu narodu kot penicilin za vse in jo usmerja po svoji potrebi.

Takšen gospodar, ki tako manipulira z ljudmi, predstavlja vso nesposobnost vodenja države, ki je kljub nesposobnosti na oblasti. To najprej, potem pa še vse ostalo, kar se nesposobnosti drži, s čimer se res ni potrebno hvaliti.

Za nekatere narode je značilno, da svojo jezo obrnejo navzven. Nasilni so do drugih! Medtem nekateri jezo obrnejo v nasilje navznoter, k sebi. Srbi recimo naredijo vojno, oni butnejo ven ko so jezni. Slovenec naredi samomor. On je jezen nase.

Režim, ki ljudsko jezo vzdržuje, jo,obnavlja in jo usmerja ter tako izkorišča za manipuliranje z ljudmi, je samomorilen.

Jeza tako ali drugače, še posebno, ko je sistemska, pomeni samomor. Enkrat gre po daljši poti in okrog ovinka, drugič vzame bližnjico, toda vedno dospe na svoj cilj.

Ko pa se jeza izrazi v varnem okolju, v te smislu, da je okolje varno za jeznega človeka in za predmet njegove jeze, je izraz terapevtski in tedaj človekova zavest pride do pravega vzroka svoje jeze! Ta je v vseh njegovih čustvih, ki jih jeza skriva.

Če na bo kaj ubilo, je to ponos! Ta skrije vse tisto, zaradi česar je človek v resnici bogat. Vse to v človeku jeza ubije.
Kdor ohranja jezo v narodu, ubija svoj narod!

Kaj pa potem sploh je Slovenstvo? Bom povedal po svoje, se pravi po moje, kaj to je.  Toliko sem že dolžan povedati, če pa tu postavljam takšne neobičajne trditve.

Torej: slôvenec je človek, ki mu je Beseda pomembna. Beseda (slôvo) mu nekaj pomeni, in zato jo uporablja. (tu bi moral slediti traktat o pravilni rabi Besede, ampak vsak odrasel bralec bo sam vedel, kaj sem s tem mislil).

Slôvo = Beseda!

Beseda je beseda, če nekaj pomeni, če je razpoznavna, če je prepoznavna, predvsem pa resnična! Ko srečaš človeka, ni pomembno iz katerega okolja izhaja, od kod prihaja, ker počasi sam spoznavaš, kdo v sebi nosi Besedo (slôvo)! In če njegova beseda (njegovo slôvo) kaj pomeni.

Če izhajaš iz plemena, ki Besedo uporablja (je ne izrablja ali zlorablja) potem svojega človeka že od daleč spoznaš. Že po tem, ko zakliče tvoje ime v svoji in tvoji besedi, ga pripoznaš za svojega.

Beseda torej nosi Resnico! In človek, skupina, pleme, narod... ki verjame v Besedo, jo takšno tudi uporablja in je zame zato že slôvenec!
Beseda ni zvita, ni lažniva, ni zlonamerna. Takšen slôvenec si sam želim biti. Če še nisem, pa še bom!

Pa če je to Eskim, Izraelec, Srb Hrvat, Šiptar, cigan, Bušman, Aboridžin iz Avstralije, Nemec, Poljak, Američan, Grk, Italijan, Azerbejdžanec, Rus.... ali kdorkoli drug, ki si želi tako uporabljati Besedo - je moje vrste človek, moja "narodnost"!

Če uporablja Besedo tako kot jo je Bog dal človeku, potem je zame slôvenec!

To zame pomeni slovenstvo!

Druge definicije me pa ne zanimajo. Zame drugačna definicija slovenstva ne pomeni nič.

V Začetku je bila Beseda in na koncu bo - Beseda!

Kako daleč je pa sedanje "slovenstvo" od te Besede in hkrati od "mojega" slovenstva?

Mnogo bliže je kot pa so enaka "slovenstva" blizu božji Besedi drugod po svetu.

Karantanski knezi so bili vladarji svojemu plemenu in vsak član skupnosti je z ritualom ustoličenja kneza hkrati pridobil priložnost in pravico se vladarju pritožiti in mu očitati: Ti meni ne priznavaš dovolj moje pravice! Ne daješ mi tega, kar mi pripada....

Vsak se mu je lahko pritožil, če mu kaj ni bilo prav.

Kje drugje na planetu pa je kdo smel to reči svojemu vladarju?! Če mu je to rekel, je po vsej verjetnosti izgubil glavo.

Thomas Jefferson se je pri pisanju ameriške ustave tega zavedal. In je navade Karantancev porabil pri pisanju ameriške ustave. Kar je predsednik Clinton ob obisku Slovenije tudi omenil.

Pa ne samo to!
Thomas Jefferson je sam sebi naredil svoj lastni izvod Biblije. 

https://www.youtube.com/watch?v=clFLBt4D27M

Iz Sv. Pisma je izrezal vse, kar je dišalo po čudežih! Tako je naredil modro knjigo, ki govori modre reči, ki so modre zato, ker so človeku blizu, dostopne in zato uporabne.

Vse drugo je zabrisal stran.

Na to biblijo je potem prisegal!

Toda - kako naj kučanov režim takšno informacijo o tem, kako in zakaj je Jefferson, tvorec ameriške ustave, cenil naše prednike, porabi za svojo promocijo?!

Komunisti so ene navadne ljubosumne pičke, ki radi tekmujejo s pop zvezdniki na prvih straneh revij. Kako naj takšni ljudje prenašajo zglede, ki kažejo, da se svet ni začel z njimi in Revolucijo, ampak je obstajal že pred njimi, skupaj s svojimi vrednotami, ki so vredne, da bi nam bile za zgled - in so naše!

Diktature ne uporabljajo svobode zato, da bi jo komu zagotavljale. Kvečjemu jo porabijo zato, da jo prepovejo, teptajo in ljudstvu omejijo.

Trenutna sugestija tega bolnega režima Slovencem je ta, da smo "zmagovalci".

Koliko smo res zmagovalci, je zdaj lepo videti po luknji v žepih in ogromne dolgu države, ki znaša 35 milijard evrov! Koliko smo zares samostojni lahko sami lahko ocenimo po tem, koliko smo dolžni tujini! Tuj denar nam omogoča, da smo "samostojni". Naziv "zmagovalcev" je izmišljen in služi režimu ter njegovemu manipuliranju z nami. Vztrajanje pri tem, da "zmagovalci" lahko sami pišejo pravila igre, svoje pravo in seveda zgodovino tega naroda, jim daje odpustke, da lahko lažejo, kradejo in sami sebi narišejo svojo mitologijo. To potem učijo v šoli. 
Tako se nadaljujejo. Toda z Resnico to nima nič opraviti.

Moj nasvet Sovencem je, naj bodo "luzerji". Jaz sem "luzer" in se dobro počutim s tem mojim stanjem duha. Je povsem moje in nihče ne vpliva nanj. Tako laže vidim Resnico. Ta je pa povsod okrog mene.

Že kot otrok sem opazil, da ko deluješ navzven rahlo zabit in ne preveč bister, se ti ljudje laže odprejo.  Niso previdni in ne pazijo kaj govorijo pred tabo.

Ne cenijo te, ker vedo, da jim nisi nevaren. Cenijo te samo, če se te bojijo (kako otročje!).

Voda ne teče v hrib, zato je pomembno kam se postaviš. Jaz se navadno postavim nekoliko niže od njih in proti dnu. Tako se vsa voda steka k meni.

Če bi se postavil nadnje ali ob njih, iz oči v oči, mi nihče ničesar ne bi povedal. Tako pa si v mojem otroštvu niso mogli pomagati, niso se mogli premagati! Kazali so ves svoj prezir, jezo, nasilnost, maščevalnost... tudi ko sem bil samo strelovod in pravzaprav sploh niso bili jezni name, vsaj ne neposredno, ampak le posredno, so bili zadovoljni tudi z mano kot nadomestkom.

Tekmovalnosti mi niso kazali, ne zahtevali od mene, ker sem zanje bil zguba. Kaj češ tekmovati z zgubo, to ni zanimivo!

Načinov učenja v manifestiranem svetu je več, toda jaz sem izbral tega.

Kot sem rekel: voda ne teče navzgor!
Zopet se je pokazala modrost Matere Vsega v Vesolju in Njene sposobnosti, to je Intuicije, ki je najvišja inteligenca v Univerzumu. Večje ni, ker večja od Njene ne obstaja.

Voda je pa prenašalec informacije! Človeško telo je 65% voda.

Mi smo v telesu in znotraj Telesa (Telo kot Zavest Stvarstva!) vezna posoda, ki je povezana z vsemi drugimi po načinu veznih posod, kot ta pojav poznamo iz fizike. Tako komuniciramo med sabo in s Planetom.

V telesu smo namreč iz planeta in vsak živ organizem, ki ima svoje telo, pripada Planetu in ima v sebi vodo.

Voda prenaša informacijo.

Sem prihajamo zato, da "mrtve" stvari oživljamo. "Mrtvi" snovi vdihnemo dušo, naselimo se v njih in potem "mrtvi" hodijo skupaj z nami po planetu. Dihamo z njim, jih izražamo, izražamo Planet, njegove misli, želje, potrebe... Oživljamo Željo v njem, komuniciramo z njim. V Telesu.

Človeško telo so "možgani" Vesolja.

Na žalost smo svoje možgane v glavi, z vzgojo, indoktrinacijo preko religij in ideologij, ločili od našega telesa. To smo počeli organizirano in skozi vso zgodovino človeštva in tako ustvarili civilizacije, kjer je vedno prevladal Inetlekt, z njim pa nasilje.

Medtem je Materina Inteligenca, ki je Intuicija, ostajala popolnoma prezrta in potisnjena v ozadje. Zato neuporabljena.

V resničnem svetu se to manifestira v Islamu, kjer njihove ženske (to je polovica njihove civilizacije!) sploh ne sodelujejo pri razmišljanju. Nimajo besede.

Karantanci so bili naši predniki, in enako kot Keltski narodi, so tudi oni častili Boginjo, ki je Mati Vsega! Spoštovali so Njene zakone in navade in častili rodnost in obilje narave. Pazili so nanjo in Nanjo!

Naši predniki so bili obdani s patriarhalnimi državami v formiranju svoje državnosti z nasiljem in prisilo! Vsekakor so to bili ljudje z drugačnimi navadami. Svoje so dosegli s prisilo, ne z dogovarjanjem  in pogovarjanjem. Torej, niso uporabljali Besede. nanjo se nisi mogel zanesti.

Kdor se jim ni vdal, so ga posekali.

Krščanstvo, kot ga poznamo, je Materi odrekalo Besedo!

Zgodovina je zapis tega odrekanja. Knez ji ni dal tistega, kar ji pripada! Ni ji dal Njene pravice uveljaviti svojo Voljo v svojem lastnem svetu, ki ga je sama ustvarila. Tega ji ni priznaval, tega ji ni dal. Vse je pa ugrabil od Nje in Njeno moč zlorabljal.

Slovani so Slovo sprejeli, ga spoznali in ga uporabljali.

Predvsem so ga pa dobro poznali! Slavili so Boginjo, ker je Ona bila blizu njihovim dušam.

****

Ideja, ki jo ima Cerkev o Ženski in njeni vlogi v Stvarstvu, je obupno omejena in od njihove svete preproščine pametne ljudi boli glava. Njihovo razumevanje Ljubezni je pa tako ozko, da se po kanonih, ki zdaj veljajo za definicijo Ljubezni, noben v duhu zdrav in svoboden človek ne zna predstavljati, kako bi Ljubezen na planetu sploh lahko preživela. In res: pravkar v krutih svetovnih dogodkih opazujemo krotovičenje Življenja in njegov boj - za nas, za človeštvo, za živali, za Naravo!
Za navadno navadnost.

****

Mimogrede: v krščanskem Sv. Pismu Marija nima svojega evangelija.

Se vam ne zdi, da je tukaj nekaj močno narobe, če na planetu, ki ga je ustvarila Mati Vsega v Vesolju, torej Ženska, ki je Mati vsega človeštva - ta ženska nima kaj povedati?!

Da pa en kup moških lahko govori zanjo in namesto Nje, v Njenem svetu, v materialnem (Materinem!) svetu in v Manifestaciji, ki jo je ustvarila z namenom, da ji omogoča komunicirati z nami, ki smo Njeni otroci?
Apostoli krščanstva so vsi moški. Govorijo in učijo o Smislu vsega, ko pravzaprav sploh ne vedo o čem razpredajo!
Tako govori tudi današnji Intelekt. Pojma nima o čem govori. To so sami apostoli praznote, oglaševalci groze so in sejalci Strahu.

Tu moram pojasniti kdo je bila Jezusova Mati.
Duše se inkarnirajo. Ne vse, samo tiste, ki sem pridejo nekaj iskat. Nekaj pogrešajo in vedo, da so odgovori na njihovo iskanje tukaj. Vsi odgovori so tukaj!
Utelesijo se v materialnem (Materinem) svetu, pravimo, da se manifestirajo. Večina duš se odloči za fragmentirano pojavljanje na planetu, torej s sabo vzamejo le delček zavesti. Gre za fragmentirano zavest, ne za njeno celoto!
Potem so v življenju te duše uspešnejše, ker imajo s sabo manj prtljage. Zato pa laže obvladajo tisto, kar jim je v življenju namenjeno in zato jim je njihovo življenje lažje.
Danes bi temu rekli "specializacija". Specializacija je fragmentacija zavesti, temu zdaj pravimo "stroka". Ko se strokovnjak za levo nosnico specializira samo za levo luknjo v nosu in se potem po potrebi posvetuje s strokovnjakom za desno luknjo v nosu, nato pa oba skupaj tuhtata, kaj pomeni nos. 
In če se jima pridruži specialist za luknjo v riti, lahko, pod pogojem da prdne, vsi trije pogruntajo smisel celotnega nosu. To se imenuje pa interdisciplinarnost!
Kar pa je seveda še daleč od človeka ali smisla obstoja človeka. Za to potrebujejo še vojsko drugih specialistov.

Vsi uspešni ljudje današnjega časa so specializirani za nekaj, za eno stvar, dejavnost, stroko, talent.... Tisti, ki s(m)o brez vsakega talenta in smo brez posebnih sposobnosti, s(m)o veliki reveži, njihovo (naše) življenje ni lahko. Oni so (smo) žrtve v svetu, kjer nekdo od nas zahteva, da smo specializirani za nekaj, za neko stvar. Če ne, nismo dosti vredni. Intelekt jih (nas) uporablja, da kaže s prstom nanje, češ: to so zgube! Intelekt se na njih pase, z njimi se hrani. Davkarija največ davka pobere od tistih, ki najmanj zaslužijo, bogatih se ne dotika. Davkarca na televiziji je rekla: mi zaslužimo na množici, ker jih je največ! Ne zaslužimo na bogatih, ker jih je malo.

Če bi bilo po moje, bi najprej ona letela iz službe, in to že naslednji dan. Potem pa še vsi drugi, ki so zaslužni za to odvratno luciferijansko mentaliteto, ki ponižuje in uničuje človeško bitje. 

Toda, Bog ima človeka rad!

Če imaš talent, potem o drugem ne razmišljaš, preprosto mu slediš in tvoj talent te vodi. In si uspešen! Hvaležen si svojemu talentu in ga razvijaš, ker je to potem tvoj svet. V svojem svetu si uspešen, čeprav bi kje drugje obveljal za zgubo. Zato ti tvoja civilizacija veliko pomeni, in jo braniš na vse pretege... po navadi s tujimi življenji.

Takšnih primerov manifestacije je cel kup! Zgodovina jih je polna.
Deljena Zavest omogoča uspešnost v svetu, ki ga oblikuje in vodi Intelekt.

Marija, Jezusova Mati, je bila v svojem času največji del zavesti Matere Vsega v Vesolju, ki se je lahko manifestirala v enem človeku, To zavest je ena ženska zmogla nositi v sebi in jo manifestirati! Tudi v imenu mnogih žensk sveta, ki tega niso mogle nositi, saj je tedaj svet bil ženskam neusmiljen.

Okrog nje so se nahajali drugi fragmenti Materine Zavesti, ker jih vseh sama Marija ni mogla nositi, tega tedanji organizem sploh ne bi prenesel. Zato so se fragmenti istega (iste Zavesti!) v Marijinem času manifestirali kot ženske, ki so se zbirale okrog nje, pretežno tiste iz njenega sorodstva.
Bilo je en kup Magdalen in Marij, da ne veš več katera je katera oziroma kdo je kdo. Ana, Elizabeta... vse sami fragmenti ene in iste velike Ženske, ki je Mati Vsega v Vesolju, poslani v Manifestacijo, da pomagajo isti Zavesti, da se manifestira.

Marija, Jezusova Mati, je bila ženska, ki je v združevala največ Materine Zavesti v sebi.
Takrat je ta Zavest bila bistvena za to, da se na Svetu nekaj zgodi. Zato je manifestacija Zavesti v eni osebi tako pomembna!

Stvarstvo je živ organizem in kot tak se izraža skozi Zavest, ki je Telo.
Ta pa ne razmišlja, kot običajno razmišlja človek.
Stvarstvo dela na združevanju fragmentov in ne dovoli ustvarjanja novih iz že obstoječih. Se pravi, da ne dovoli nadaljnjega fragmentiranja Zavesti, ker to razdira Stvarstvo.

Stvarstvo razmišlja o tem, kako združiti čim več ločenih delčkov iste Zavesti, da ti ne bi izgubljeni tavali, in zato jih nagovarja, naj se med sabo poiščejo, se najdejo in združujejo. Nagovarja jih naj se učijo drug od drugega, naj vztrajajo, naj si zaupajo... navzven je videti kot neko duhovno gibanje in vedno je nekdo vodja tega gibanja. Ta pokaže novo smer razvoja in okrog tega vodje se spleta Zavest. Kolikor je mogoče. Pravim, kolikor je mogoče, ker vedno ni!
Moram namreč povedati, da stari revolucionarji omagajo in potem pridno služijo gospodarju in ne več Zavesti, ki jih je v začetku vodila. To pride samo od sebe.
Ko si enkrat star, začneš pogrešati ugodje in privilegije in gospodar ti vse to lahko ponudi. Le služiti mu moraš. Takrat si izmisliš "zasluge" za napredek in si jih pustiš plačevati kot davek na nekdanjo hrabrost. Živiš  pa od spominov.

Ljudje torej nosijo toliko Zavesti, kolikor je zmorejo. Ne več ne manj. Ne zmorejo je prav preveč.

Marija, Jezusova mati, je tedaj od svoje zavesti, torej od Materine Zavesti, zmogla nositi največ od vseh žensk na planetu! In je v ženskah okrog sebe dobila potrebno pomoč, da jo je lahko nosila in obdržala v sebi.

Jezus je bil pa človek, ki jo je razumel bolje kot kdorkoli drug, ker je razumel Materino Zavest. Razumel je žensko dušo v njenih globinah, v njenih potrebah, videl je njeno hrepenenje in željo!
Jezus je združeval Nebo in Zemljo, ker je to zmogel. (En) človek je to zmogel!

****

Mnogi navadni ljudje, med njimi pa tudi zelo pametni ljudje, se sprašujejo:
Če je Bog dal ljudem svobodno Voljo, kako je lahko potem vse del Božjega načrta?
In če je vse samo del Božjega načrta, kako imamo potem lahko svobodno Voljo?!

Njim Moj Bog odgovarja takole: 
Zakaj vztrajno zanikate svobodno Voljo, hkrati pa ves čas trdite, da jo cenite?!

Začnite jo uporabljati!