OBSTAJAJO LJUDJE I

V Začetku je... ženska (v začetku vsega je vedno ženska!)...., ki ima takšno orodje, da ga sama ne zna uporabljati! Potem pride k njej moški, ki svoje orodje zna še manj uporabljati kot ženska svoje - zakaj bi se torej učil uporabljati njeno?! Ko ženska nehote zanosi, se sama znajde pred odločitvijo, naj rodi ali naj ne rodi. Za žensko jo to drama. Vseeno kakšno je njeno politično mnenje o splavu, za vsako žensko, ki je tedaj sama v sebi, je splav tragičen dogodek. "Politično" je sinonim za moško odločanje, ne za žensko odločanje! Skupina je po svoji naravi histerična tvorba, ki zanemarja posameznikova čustva. Gibanje človeka, v tem primeru žensko in zarodek, uporabi. Kar pa lahko uporabiš, to lahko tudi izrabiš. Zato se obrabi, odrabi, porabi. V sebi ima noseča ženska plod, ki bo zrasel v otroka, če mu bo to dovolila. Odločitev o tem, ali ga bo donosila ali ne, je njena. In NIHČE, ne Bog ne človek, ji tega ne more preprečiti. V zgodovini ji tega nihče...

Upanje, vsaj tisto ki so me ga učili starši, in kot sem o njem vedno bral v knjigah, poslušal v zgodbah... je prevara, mašilo! Religija, ideologija... vse to je eno samo upanje. Pač v smislu, nekaj je treba imeti, samo da nismo popolnoma brez vsega. In še ko smo brez vsega, potem imamo upanje. To nam ostane. Nekaj imamo, da v nekaj verjamemo, zato da verjamemo. Da imaš nekaj in nisi čisto brez vsega, ko si brez vsega. Ne veš pa čisto točno kaj to je. In če sploh kaj je.  Z znanjem pa to nima nič skupnega! Upanje namreč ni znanje! Upanje je vera. Vera je negotovost. Vedeti, pa je gotovost!  Gotovost je več kot vera. Vedeti je torej več kot verjeti. Moj "brezup" negira lažno upanje. Upošteva stanje takšno kot je: zajebano. Zgrajen pa je iz koščkov zlomljenega stekla, ko iz njih razbira, kako je bilo Vesolj zgrajeno in kakšna posoda je bilo v Začetku. To nima nič skupnega z religijo! Prej bi rekel, da gre za arheologijo človeške duše. **** V bistvu sovražim ...

Gorelo je povsod in povsod naokrog so bile razbitine letala. Razmetana prtljaga, trupla, kosi kabine, trupa ... Videl je, kako letalo lomasti skozi krošnje dreves, kot bi se hotelo potopiti v zemljo, a jih zemlja noče. Ne vseh naenkrat in skupaj! Kakšen žalosten nesporazum. Enega po enega jih bo pa sprejela. Najprej ni vedel, ali naj zbeži stran ali naj gre zraven. Bicikel je kar tam odvrgel in stekel. Ateist nežnega srca! Na kaj ljudje pomislijo, ko začne avion padati? Si pogledajo v oči, si morda še kaj zaželijo? Če bi on in njegova Tatjana ... On bi jo zgrabil, močno, da ju ne bi razdvojilo niti v smrti, tako je razmišljal, ko je tekel skozi gozd. Rekel bi ji kar naravnost - umrla bova! Toda skupaj. Glej me, bi ji še rekel, v oči me glej, držim te in te ne izpustim ... Nihče naju ne loči, roke mi mora utrgati iz srca, preden te spustim, in ti se mene drži! Roke ti zvežem, da ti jih udarec ne razpre ... in bi si kravato odvezal z vratu, ji zvezal roke, bogve če je še dov...

Oni trumoma k nam, mi pa na Luno in Mars! Takšna je vizija naše prihodnosti. Poskušam razmišljati neobremenjen s Krivdo. Razmišljam torej proti navodilom Boga, kot ga zdaj dojemamo in ga poznamo in nam zdaj vlada. Vlada pa tako ateistom kot vernim, kajti Krivda je zdaj skupni Bog tej civilizaciji in vsem drugim civilizacijam.  Krivda predstavlja skupni imenovalec vseh norosti tega sveta, drugega boga za zdaj planet še nima. Krivda mene ne zanima kot življenjska izbira, saj v sebi nima Zavesti.  Oziroma, Krivdi je največji približek Tema.  Tema je pa stanje popolne odsotnosti Luči! S tem je sama tudi odsotnost vsega upanja.  Na koncu koncev smo le bitja Luči, ne pa Teme in brezupa. Po moje bomo kmalu drugače začeli gledati na nekdanje pojme o koloniziranju tujih dežel in prisilnem pokristjanjevanju, kot pa smo sveto prepričani, da je samo to zgodovina naše civilizacije in da v njej ni bilo nič drugega bolj bistvenega. Pa saj ne vem, ka...