062_SINTEZA

KJE SPLOH SMO?

Predstavljaj si najprej to, da si nesmrten, da Zavest ni minljiva, ker se uči in je je zato vedno več - nikdar manj! Vedno je večja in nikdar ne umre. Nikdar ne izgine.

Potem si predstavljaj, da si tisti ti, ki iz prihodnosti gleda na nas in na sedanji čas, ko si - "tam". In ker si "tam", vidiš Sedanjost drugače, kot pa jo zdaj mi zaznavamo.

In predvsem - gledaš name in nate prav zdaj! In tistemu "ti" (vsaj upam da je tako!) ni vseeno ne zate ne zame.

Torej, ti si, ki sam sebe vidiš takšnega, kot si v tem trenutku. Tista Zavest iz prihodnosti, ki si Ti, se lahko pogovarja s tabo.

Pravzaprav, si to ti sam, ki se pogovarjaš s sabo, le da s to razliko, da tisti Ti iz prihodnosti v sebi že ima vse znanje in vso izkušnjo lastne preteklosti. Tebe pa ta izkušnja vsa še čaka. V tem je vsa razlika.

Tisti ti iz prihodnosti, se natanko spomniš, kako ti je zdaj pri srcu. 
Ko se pogovarjaš s sabo, torej s tistim sabo, ki boš nekoč, ki mu lahko verjameš, mu zaupaš, ker ti hoče dobro, ker veš da te NIHČE v Vesolju ne bo imel tako rad ali bolj rad, kot tisti Ti iz Prihodnosti, in te razume na način, kot nihče drug - prav vsakokrat, ko se boš spomnil na to, kar si bil, z vsem kar zdaj imaš. Imaš pa tega sebe, zdaj, človeka, osebo, ki si ti.

No, in tako je tudi, ko se pogovarjaš s svojim Bogom.

Nesramnež je že gledal ta film in pozna njegov konec. Ve, da se dobro konča. Mi ne vemo! Smo zato v dvomih. Toda če bi vedeli, bi vedeli tudi to, da večino tega, kar zdaj skušamo ohraniti, da nam ne pobegne, ali si pridobiti z zobmi in nohti.... vse tisto, kar poskušamo spremeniti, prisiliti v določeno obnašanje... kmalu ne bo nič vredno. 

Ne bo več pomembno.

In tedaj, ko se pogovarjaš z ljudmi okrog sebe in se skušaš z njimi dogovoriti o nečem, kar morda še bo postalo pomembno, tako zate, kot za mnoge - jih velja opozoriti, da se je škoda tako trgati za nekaj, kar kmalu ne bo več nič vredno in nam ne bo pomenilo, kar nam zdaj pomeni.... si v njihovih očeh zdaj smešen!

Velika večina ljudi se bo potem, po vsej verjetnosti z dlanjo tolkla po čelu in si govorila: joj, kaj sem naredil... neumnež, ki sem..., koliko energije sem porabil za nepomembnosti, in koliko prijateljev izgubil, si jih po nepotrebnem zapravil! Kako malo zaupanja sem zgradil skupaj s tistimi, ki jih imam rad.... mislil sem, da za nami nič ne ostane.... itd. itd.

Zato mi je zdaj pomembno napisati, da je najtežje od vsega, če moraš sam sebi odpuščati. 

Ker drugi nam nihče ne bo ne sodil. Niti nas obsojal. Le sami sebe bomo krivili in si govorili: mar bi nekomu tedaj v oči pogledali, ko je bil čas za to, ko smo to mogli...
Pa sem se raje izgubljal v dvomih.
Mar bi tedaj komu rekel dovoli mi, da ne dvomim vate... In tudi ti nikar ne dvomi vame! Midva sva lahko resnična, zato bodiva resnična drug do drugega, ker je zdaj najin čas, da zgradiva zaupanje med nama. In ko bova to imela, ko bo vse drugo popustilo in se ne bova imela za kaj prijeti, ker bo Stvarstvo odpravilo vse predsodke po katerih zdaj živimo.... bo najino zaupanje drug v drugega zdržalo najin svet in naju dva v njem! Zaupanje bo EDINA kljuka, ki naju bo držala. Vse drugo pa bo zgrmelo v prah, se zdrobilo, postalo nič, kar že zdaj je. Le da tega zdaj še ne vemo.

Zato je vseeno, za katero politiko in na katerega politika stavimo, ali v kakšni stranki smo, za koga navijamo, kdo bo zmagal in kdo izgubil. Ni pa vseeno, kaj si mislimo sami o sebi!

Ni vseeno, kakšno je naše mnenje o laži in kraji in sprenevedanju. Ker ni vseeno kam investiramo svoja čustva! Gotovo se ne splača investirati jih v sprenevedanje in podlost in v maščevanje, ker bomo potem slabo mislili o sebi in si bomo le težko odpustili.

Ponavljam: nihče nam ne bo sodil!

Je pa pomembno verjeti tistemu, ki nas bo tedaj objel; pomembno je zaupati njenemu ali njegovemu objemu... 
Zaupanje je blagoslov! To so Nebesa. Naj bomo to čemur in komu zaupamo - v prvi vrsti mi sami!

Zato je zaželeno in prav da se v sebi vrnemo k tistemu otroku v nas, ki smo nekoč bili, in je še vedno del nas. V nas še vedno misli, da je sam, ker smo ga zapustili. Povejmo mu, da ni sam!

Tega, kar neskončno zaupanje lahko stori, mi še ne poznamo, ker te izkušnje še nismo imeli.

Kot sem rekel: vera ni znanje! Vera pomeni verjeti, da nekaj je ali bo, vedeti je pa več od vere. Je več od vsega.

Zaupanje je največje, ko veš, da je, da obstaja in se nanj zaneseš. Izhaja iz lastne izkušnje, če se vanjo spustiš. Če zaupanje skupaj z nekom gradiš.

Vera je pa samo - vera! Vera, da morda nekaj je, veš pa ne. Zaupanje gotovost! Zaupati pomeni vedeti. 

Zaupanje je treba zgraditi. Kdor ga je že začel graditi, in takšen odnos že ima do sebe ali do drugih... ta je že v Nebesih, čeprav morda tega še ne ve.

Pametno se je naučiti pogovarjati se s tistimi "nami" iz prihodnosti in "nas" prositi za vodstvo, da se ne bi izgubili. K nam (k sebi) potujemo, naj se ne zgrešimo! 

Pa drug drugega tudi ne.

****

Svet deluje tako, da Stvarstvo vsakokrat pred nas postavi vso zgodovino našega preteklega obnašanja in zakonov, ki smo si jih izmislili in jih je človeštvo skozi zgodovino ustvarilo skupaj z verovanji, idolatrijo in fetišizmi.

Stvarstvo nam pravkar kaže takšno "luknjo" v razvoju človeštva, kjer smo za sabo pustili kup reči v anonimnosti in neznanju, ko smo prestopili iz Stare Zaveze k Novi.

Na kratko rečeno: Stara Zaveza govori o maščevanju, o potrebi povračila z ukrepi enake mere. Nova Zaveza govori o odpuščanju.

Moderno je Stari Zavezi danes reči karma.

Karma je krivična, pa čeprav smo navajeni, da jo New-Age verniki navdušeno sprejemajo za dejstvo.

Čeprav je karma popularen in docela brez kritičnosti sprejet new-ageovski modni trik, pa gre v resnici za prikrito krutost. S tem kaže na neizprosnost načina razmišljanja znanilcev New-Agea, ki je samo posodobljena inačica starega starozaveznega pravila "oko za oko in zob za zob"! Nič več ni kot to.

To je pa, kljub preostali mitologiji New-Agea, čisto običajna maščevalnost in privoščljivost. Kar je najnižja (ne najvišja!) oblika razumevanja človeškega "prava", pravičnosti in doseganja zadoščenja.

Hkrati je to seveda najnižje možno dojemanje stvarnosti brez Boga.

Brez Njega nam ostane le skrajno pomanjkljivo in zato zasilno razumevanje prava, pravilnosti, "človeške" pravičnosti.

Takšno "pravo" sploh ne predpostavlja človeške evolucije s pomočjo razvoja (evolucije) čustev! Tega ne jemlje v poštev, na to sploh ne računa.

Ne predvideva učenja, posledično tudi ne sprejema Odgovornosti za svoje odločitve in dejanja. Stvari se "kar same zgodijo".

Potem nekdo, ki to lahko seveda, poišče "krivce" in jim sodi. Ta "nekdo" - so nekakšni namestniki "Boga" na Zemlji! Sami so se oklicali za božje namestnike.

Takšno razumevanje prava izhaja iz predpostavke, da je človek usojeno bitje s pomanjkljivim razumevanjem delovanja Stvarstva in svoje vloge v njem. Takole slišimo: "Božja pota so človeku nedoumljiva" in "Človek obrača - Bog obrne!"

To sta dva tipična, zdaj že klasična izgovora za nezaslišane zločine, ki jih je nekdo povzročil, načrtoval in izpeljal, potem pa z njihovo pomočjo ugrabil svet in zdaj z njim upravlja.

Ti ljudje nam sporočajo: to, kar je, bo vedno samo to kar je.

Človek naj bi po tej logiki za vedno ostal predmet v rokah usode. Z njim je torej treba ravnati enako, kot z živaljo: disciplinirati ga in ga potem ukročenega držati v pokorščini!

Ali Novi Zavezi kaj manjka? Seveda ji manjka. Manjka ji razumevanje zakaj je odpuščanje boljše od maščevanja, manjka ji prepričljiva razlaga zakaj je Ljubezen boljša od vzdrževanja sovražnosti. Uradna razlaga Ljubezni je tako fenomenalno bedasta, da človeka zaboli glava. In nihče se na to ne pritoži, vsi verniki njihovo uradno (cerkveno) razlago sprejemajo kot dogmo. Toda Ljubezen ni dogma! Je vse kaj drugega, le dogma ni.
Pri vsem pa me najbolj moti, da se nihče kaj preveč ne sprašuje kaj Ljubezen sploh je in kakšna je njena pravilna raba v Stvarstvu.
Nihče se ne sprašuje o tem, kaj je narobe v tem, da ves svet govori o Ljubezni le na splošno, hkrati pa se norčuje iz nje. 

Iz pojma Ljubezni in iz zaljubljenih se norčuje. Zraven misli, da je posmeh na mestu, vedno ko gre za zaljubljenost. Glavni junak v zgodbi je izložen posmehu, saj vsi vemo kako smešno se bo zgodba končala: tragično!

Kadar pravni sistem, kot oblika dogovorjenega ali/in vsiljenega dojemanja pravice, ne zagotavlja niti najosnovnejše pravičnosti v družbi ( in s tem, seveda, možnosti učenja iz napak družbe), si ljudje v stiski sami osmislijo pravico. Ali kot radi rečemo: pravico vzamejo v svoje roke!

Pri poskusih, da bi razumeli kaj je prav in kaj narobe, se povrnejo na Začetek, zatekajo se k najstarejšem načinu pojmovanja pravičnosti. To pa je princip povračila enako z enakim ali zob za zob.

Zakaj? Ja, zato ker so pravni principi odpovedali! Tedaj je temeljno vodilo zopet oko za oko in zob za zob. Kar je dno človeštva in civilizacije.

Dojemanje pravice "kakor ti meni, tako jaz tebi" je dovolj preprosto pravilo, da ga razume vsak človek in vsaka žival.

Osnovni princip, ki velja odkar človeštvo ve zase. V zavestni in podzavestni obliki je pri človeštvu veljalo vse dokler ni božje Srce prineslo novo razumevanje Človeka in njegove vloge v Stvarstvu. Božje Srce je Staro Zavezo dopolnilo z Novo Zavezo!

Vse delam novo! - je rekel Jezus, ki je ena od inkarnacij božjega Srca.

Z Novo Zavezo je prišlo tudi novo dojemanje medčloveških odnosov. Srce je ljudem ponudilo nov smisel: organizem je s Srcem dopolnjen, zato pa popolnejši.

Manjkalo je le še Telo. Toda za Telo je tedaj bilo še prezgodaj, ker še ni bil pravi čas za to. Zdaj pa je.

Poglejmo natančneje to "pravo", ki ga zdaj poznamo v Sloveniji! Z njim nismo zadovoljni, ker ne deli pravice. Toda drugega nimamo, imamo samo maščevalno revolucionarno pravo enega dela prebivalstva nad drugim delom istega naroda. Naš pravni sistem se priklanja dogmi iz katere izhaja in samo njej služi. Tej dogmi je ime Manifest Partije, ki je njihovo Sv. Pismo!

Mitologija njihove dogme in njena pravila delujejo enako kot Stara Zaveza. Principi delovanja in miselni koncepti razumevanja vrednosti Življenja so pri obeh enaki!

Slovenski pravni red jemlje v zaščito svoje vernike, pri tem pa pazi, da kaznuje in disciplinira tiste, ki to niso. Ta pravni red diskriminira prebivalstvo in manipulira z nami.

Naš pravni sistem je bil postavljen z namenom varovati kriminalce ene barve, in ti so zdaj na oblasti. Nihče jim nič ne more!

Komunistično pravo je oboroženo z enakimi maščevalnimi zakoni kot biblijska Stara Zaveza. Ima tudi svoje "svetopisemske" zgodbe, ki se imenujejo partizanske zgodbe, govorijo pa o partizanskih žrtvah in o žrtvovanju Partijskem bogu na žrtveniku "domoljubja" (ideologije). V tem primeru je domovina enako Partija.

Ti principi delujejo po istem starinskem načelu povračilnih ukrepov, za katere je značilna potreba po pogromu in eliminaciji sovražnikov. Če sovražnika ni, si ga izmisliš!

Domala vsi pravni sistemi, še posebej pa tisti diktatorskih režimov kot so Nacizem, Fašizem, Komunizem in zdaj še Islam, delujejo po starozaveznih principih! 

Vsi sistemi, ko dosežejo svoj ekstrem, postanejo fašistični. Sebe imenujejo za demokratične, a imajo Demokracijo za talca, dokler njim dobro služi. Vsi sistemi, ne le diktatorski, vedno limitirajo k ubijanju!

Vsi imajo velikansko luknjo v znanju in jo mirno preskočijo. Ko se ji izognejo - padejo nazaj v Staro Zavezo, niže pač ne gre, ker niže od tega ni. Niže ne obstaja.

Niti kanibalizem ni niže od tega, kajti kanibal se bo enkrat nažrl in tedaj bo nehal žreti sorodnike, če ne prej, ko jih bo zmanjkalo.

Med dvema ekstremoma svojega obnašanja si ti gospodarji sveta lažejo, da so humani, potem pa svoj "humanizem" uporabljajo, da vanj zavijejo svojo pokvarjenost. Bonton uporabljajo zato, da z njim svojim nasprotnikom zapirajo gobec. Če protestirajo.

Vsak protest jim zatlačijo nazaj v grlo z očitki: "vi ste rasisti, homofobi, ksenofobi, antisemiti, kmetavzi - nesvetovljani..." kar kaže na to, da se sami hipoma lahko povrnejo k svojemu "izhodišču", ki jim ga predstavlja njihova Dogma. Torej, ideologija, religija, politični manifest..., za katere velja, da se vanje "ne sme drezati, jih kakorkoli spreminjati, o njih dvomiti ali se spraševati". Pika.

Na koncu, ko jim zmanjka štrene, na hitro spišejo nove zakone, ki jih potem sproti prilagajo lastnim norostim. Norost se medtem "razvija".

Norost se seveda ne razvija, ker se ne more, saj norost ne pozna evolucije. Edina evolucija, ki jo pozna norost je ta, da je vedno bolj nora.

In, ko tudi to ne reši kopičenja vse večjih težav v družbi, ostane pobijanje, kot edina pot.

V bistvu drugega sploh ne znajo. Niso se učili, se tudi niso hoteli učiti, niti niso iskali drugačnih rešitev. Zdaj pravijo, da teh drugih in drugačnih rešitev sploh ni. Bogu v fris lažejo.

Resnica pa je ta, da jih niti niso iskali.

Ubiti je najlaže, ko ubijaš, vse težave izginejo. Seveda, če ti ubijanje ne predstavlja težave. Izgine zato, ker ni nikogar več, ki bi jo povzročal. Takšno je njihovo dojemanje prava in pravičnosti.

Na koncu, ko jim očitaš, da med njimi in nacisti pravzaprav ni razlike ( po številu trupel komunisti daleč presegajo vse ostale diktature, tudi če vse njihove žrtve seštejemo!), ni razlik ne v dejanjih ne po vsebini, pa ti odgovorijo: mi vemo, da ni razlike! Toda mi smo zmagali in zmagovalec piše zgodovino. Drugih argumentov ne potrebujemo. Mi odločamo o tem, kaj je prav...

To je vsa njihova argumentacija!

Nova Zaveza pa govori nasprotno od tega, trdi celo, da je treba svoje sovražnike imeti rad in jih spoštovati, ker so ljudje.

Kaj je torej ponudila Nova Zaveza in kaj je v njej napačnega oziroma prikritega, da zdaj predstavlja človeštvu past, da se vanjo ujamejo dobronamerni in verujoči in tako škodijo sami sebi?

In kako to, da ravno zdaj prihaja do konflikta med tema dvema osnovnima principoma razumevanja prava in pravičnosti, po katerih se je človeštvo do sedaj ravnalo in so se razvijali človeški odnosi?

Učili naj bi se in razvijali z novimi izkušnjami, nato pa po njih pravilno, oziroma pravilneje, ravnali!

Takole je s tem.

Stara Zaveza je imela (in še vedno ima!) pomanjkljivo znanje o tem od kod stvari, pojavi in odnosi izvirajo.

Zakaj so takšni kot so in kako vpliva evolucija naših čustev na nas in na družbo! Evolucija naših čustev je glavno vodilo sprememb pri človeku in zaradi tega spreminja družbene odnose in človeštvo.

Čustva so namreč merilo razdalje do našega Srca.

Zastareli principi, ki izhajajo še iz Stare Zaveze (to so bili zasilni principi za ohranitev Stvarstva in Življenja v njem), še niso vedeli in še vedno ne vedo kje so vzroki in kakšna je njihova povezava med vzrokom in posledico. Kar spet pomeni, da negirajo Odgovornost!

Jasno je, da če ne več Pravzroka, potem nimaš vzorca! Dogma pravi, da ga ne smeš vedeti, ker pravzrok ni dostopen navadnemu človeku. Le posvečenim.
Le zakaj ne bi smeli vedeti nič o pravzrokih? Saj smo bili tam, bili smo zraven!

Toda "nič vedeti" pomeni, da tako nekdo najlaže manipulira z nami.

Neodgovornost pomeni Krivdo.

Ta planet (njegovo prebivalstvo!) Krivdo postavlja za božji princip! Krivda ne pozna pravilnega odnosa med vzrokom in posledico, in jih zato tudi ne išče! To povezavo skriva, zato da jo potem zlorablja.

Zato vzroke ohranja, s posledicami pa po tihem računa in to znanje zlorablja. Zato tudi Odgovornosti ne prevzame, ne njene vloge. Vloge Odgovornosti v resnici sploh ne razume.

Posledično tudi ne ve, kako pomembno vlogo igra Odgovornost za delovanje Stvarstva. Zato se Odgovornost tudi ne manifestira. Ne more se manifestirati. Manifestira se pa Krivda!

Pravilo je preprosto: kadar nisi Odgovoren - si Kriv.

S Krivdo je laže manipulirati. Z Odgovornostjo pa manipulacija sploh ni mogoča, zato je pa nihče ne mara.

Iz tega izhaja, da imajo nekatera bitja slab namen. Imela so ga že od vsega Začetka, v Manifestacijo pa so šla zato, ker jih IZKLJUČNO SAMO MANIFESTACIJA lahko nauči, zakaj so, kakršni so. Samo izkušnja v Materialnem svetu jih lahko spremeni, če tako sami hočejo.

Mati, ki je rodila Vse v Vesolju, ima samo eno pravilo: Svobodna Volja mora vedno biti svobodna, da lahko deluje in se uči po svoje! Brez nareka. Uči se od ljudi.

V Manifestaciji se vsi odnosi razkrijejo in tedaj ljudje postanejo tisto, kar jim je bilo namenjeno: ko postanejo Odgovorni, niso več usojeni.

Tako pridemo do Lastne Volje.

Ljudje z lastno Voljo ne potrebujejo zakonov. Imajo Lastno Voljo in ta je njihovo notranje vodilo. Kadar je lahko svobodna, jasno! Po njej se svobodni ljudje ravnajo. To je potem njihov Bog.

Tisti pa, ki mislijo, da je vest nekaj drugega kot Bog, se motijo!
Vest JE Bog.

Potem se pa sami odločijo, sami od sebe ali pod vplivom staršev, svoje kulture, okolja v katerem živijo, svoje civilizacije... odločajo se čemu ali komu bodo sledili in kako bodo ravnali v vseh življenjskih situacijah. Po vesti ali po partijskih navodilih, po pravilih neke gangsterske združbe ali pa po pravilnikih svojih služb v inštitucijah, ki jim plačujejo denar za preživetje, zato da vzdržujejo sistem pri življenju. Morda pa ti ljudje sledijo dogmi, manifestu, ideologiji, eni od religij, filozofiji zdaj tej zdaj oni... 

Ali pa preprosto sledijo zahtevam svoje mamice.

Posledično se človeštvo zateka k VERI - ki pa ni znanje! Znanje je namreč več kot vera.

Znanje pomeni vedeti, medtem ko vera samo verjame. Ve pa ne.

Predvsem se tedaj zaveš od kod kaj prihaja in zakaj je in zakaj nekaj obstaja. Vera pa preprosto veruje v nekaj zato, ker je tako zapovedano. In se ne ukvarja z vzroki.

Dogma namreč pravi takole: jaz sem, in vame moraš verjeti! Nič ne sprašuj zakaj, kako in ali obstaja še kakšna druga dogma, ki je morda zate boljša od te. Nič od tega! Človek se narodi v dogmo, v narod, raso, religijo... in tej dogmi sledi. Češ: tako pač je...

Dogma se ne ukvarja z evolucijo človeškega bitja, ne z evolucijo njegovih čustev. Zato se tudi sodišča, ki samo sledijo dogmam, ne ukvarjajo z milostjo. Sploh ne s tako milostjo, ki ima kakšno resno podlago, ki torej izvira iz znanja in iz gotovosti.

Moderno pravo rado plava v dvomih. Valja se v njih, iz dvomov služi denar, pravzaprav zasluži mnogo denarja. Povedano v narečju glavnega mesta Slovenije: Lohk je tko, lohk je pa tud' mal drgač...

Že Pilat je rekel Srcu (posmehljivo!): Kaj pa je Resnica?! Kaj morda ti veš? Nam jo lahko zaupaš?

Za dojemanje človeka in človeštva smo za Staro Zavezo preprosto narojeni v pravo ali v napačno vero. Posledično seveda v napačen narod, v napačno usodo (karmo!), zaradi česar smo samo tisto, kar smo. Lahko bi bili poleg tega, da smo, kar smo, zraven tudi še vse tisto, kar bi sicer lahko postali, ko bi si le upali pomisliti.... toda to pač ni v "narodovem interesu!" In nekdo je vedno tam, da nam govori, kaj je narodov interes. In koliko to stane.

In zato, ker pač nisi izbranec, ker ne pripadaš "božjemu" ljudstvu, lahko nekdo, ki je "izbran" s tabo počne kar hoče.

Si pač manjvredna rasa, zato manjvredno bitje, nimaš prave vere. On je pa... izbranec!

Kaj je potem narobe z Novo Zavezo in njenimi izhodišči?

Narobe je to, da kljub temu, da v Stvarstvo vnaša novo informacijo, ki odpravlja staro pravilo zob za zob in oko za oko, pa kljub temu tudi Nova Zaveza ne govori o razumevanju vzrokov in posledic, o pravzroku ter o nastanku VSEGA.

Tudi Nova Zaveza, enako kot Stara, skrije lastno Odgovornost za to stanje, kakršno je zdaj! Več skrije, kot pa pove.

Božje Srce, v nasprotju s tem, kar večina misli, pa ni veliko zaradi tega, kar o njem vemo. Veliko je zaradi tistega, kar nam Jezus ni povedal, kar je nam in Bogu skril in je zato v njem ostalo skritega. Srce ni povedalo vsega!

Zaradi stvari, ki jih je storilo in jih povzročilo (v) Vesolju še pred utelešenjem, potem pa jih v sebi skrilo, so zato skrite v verovanju, v kulturi, v civilizaciji, ki se MORAJO manifestirati v svetu Manifestacije.

To so zdaj luknje, ki zahtevajo jasne odgovore. In vedno glasneje postavljajo svojo zahtevo!

Prazno namreč ni prazno - je polno pričakovanja!

Manifestacija jih manifestira. Stvarstvo zdaj zahteva srečanje z Avtorjem in od Njega želi pojasnilo.

Tako tudi evangeliji Nove Zaveze skrijejo Resnico o človeških odnosih, o vzrokih, tega pa Manifestacija zaradi svoje narave in narave svoje naloge - ne more skriti. Manifestacija je svet utelešenja in mi v njem živimo po pravilih, ki veljajo za Materialni (Materin!) svet!

Medtem, ko Nebesa skrivajo informacije o pomenu Manifestacije, najprej zanje, potem za nas in za vse Vesolje. Nebo ne odpravlja mistifikacije našega Stvarstva na način, da bo Vesolje končno sposobno sprejemati njegovo vlogo ter bo posledično objelo Resnico, zaradi katere Manifestacija sploh obstaja. Manifestacija rojeva Resnico! Njen nosilec je Telo.

V svetu manifestiranja zaradi odnosa Nebes do Telesa nič ni tako, kot mora biti in kot zdaj bo.

V manifestaciji namreč nič ni kar tako, ali samo po sebi.

Ali kot pravi Moj Bog pravi: nič ni samo po sebi, vse pomeni - ker je po-meni!

O Resnici Nebesa samo govorijo, ne povedo pa, kaj je to, kdo jo dela, kdo jo varuje, kdo skrbi za Življenje... še manj Nebesa govorijo o svojem odnosu do Telesa, do telesnosti in se zato ukvarjajo z - VERO!!!

Pretežno se torej ukvarjajo sama s sabo.

Ko pa omenjajo Ljubezen - naj povem še tole: njihova predstava o Ljubezni je tako ozka, pohabljena, okleščena.... da normalnega človeka od tega boli glava. Ljudje hodijo v cerkev in tam poslušajo fenomenalno neumne razlage o tem, kaj je Ljubezen, kaj sploh Ljubezen sme biti. Potem se poskušajo temu prilagoditi in  s tem pohabijo sebe in Boga v sebi.

To jim dela inštitucija za promocijo in prodajo religije.

Ukvarjajo se z verovanjem, ne pa z znanjem.

Takšna Nebesa smo poznali do sedaj! 

Zdaj pa se bo vse to spremenilo in sprememba v Nebesih, bo nujno povzročila spremembo v Materialnem svetu. Tako to gre.

Materialni svet (Manifestacija) bo sledil spremembi v Duhu!

Vedeti je bolje kot verjeti.

Vedeti pomeni spoznavanje iz lastne izkušnje. Ni druge izkušnje, razen te v Manifestaciji, ki poteka v svetu manifestacije, kjer se vsi odnosi, ki se drugje niso mogli, manifestirajo! Takšna je naloga Manifestacije. Jeziti se nanjo zato, ker opravlja svojo osnovno nalogo (ta pa je manifestirati), je kratko malo nespametno!

Te izkušnje so na dosegu roke in so lahko danes drugačne od naših izkušenj včeraj ali v preteklosti, ker imamo tukaj možnost evolucije čustev! Čustva so gonilna sila našega razvoja, in tudi edina, ki nas spreminja.

Brez izkušnje namreč ni učenja, brez učenja ni znanja! Kratko in jedrnato: tukaj je Telo - Bog.

Telo je Oče Stvarstva.

Komunizem je pa samo ena od ideologij, ki se ravna po starozaveznem principu. Tudi če jim nihče ničesar noče, se bodo komunisti vedno počutili ogrožene. Ker... ker samo to pač znajo. Sveto prepričani, da drugi njim naklepajo isto. Nekdo bo, nekoč, morda, storil njim to, kar sami že od začetka načrtujejo storiti drugim. In zato gre vsa energija v komolce. Nič pa v glavo.

Prekletstvo dialektike strahu je v tem, da komunisti vnaprej mislijo, da jih bodo napadli in prevzeli oblast. Zato sprejemajo demokracijo le dokler komunistični in privrženci režima predstavljajo večino. Če niso več v večini, jih demokracija nenadoma ne zanima več.

Ljudje, ki sovražijo, preprosto potrebujejo nekoga, da lahko osmislijo svoje sovraštvo. In potem jih Krivda napelje, da iz nje naredijo ideologijo. Ta pa jim služi za izgovor in je sama po sebi politični program, in načrt! Končno postane tudi smisel njihovega obstoja.

Naj ponovim: ko odrivaš Odgovornost od sebe - kar počno vse naše vlade v teh 26 letih tako imenovane samostojnosti (ki so bile vse komunistične, saj z revolucionarnim sodiščem drugačne sploh niso možne) - ti ostane Krivda!

Potem Krivdo osmišljaš z maščevalnostjo in naklepanjem novih zločinov. Kriminalno delovanje je v funkciji ohranjanja in vzdrževanja režima na oblasti. Torej ga tudi pravni sistem, ki je v rokah režima, ne razume kot zločin. Dovoli ga.

Mitologija se pa vzdržuje z oboževanjem Žrtve, torej s fetišizacijo Smrti. Režimski pisci, umetniki, pišejo takšne knjige in ustvarjajo takšno poezijo, ki opeva, slavi, obožuje Smrt.

V bistvu ves čas ustvarjajo družbo, ki pelje k uboju, k eliminaciji sovražnika brez ostanka.

Če se nato težave ponavljajo, ker se vrstijo kar ena za drugo, si rečeš: še premalo smo jih pobili, drugič bomo bolj temeljiti.

Tako deluje tudi Islam, tako delujejo vsa dogmatska prepričanja, vse diktature, vse religije! Drugega znanja nimajo, kot le neznanje.

Krščanstvo pa ne deluje tako!

Krščanstvo odpušča vnaprej in to brez razloga. 

Razloga ne potrebuje, ker ima vero.

Brez razloga kristjani odpuščajo zato, ker odpuščajo na slepo, po ukazu. Odpuščajo, ko se staro klanje in delanje krivic sploh še ni končalo!

To se kar nadaljuje in oni odpuščajo sproti. Hitreje jih koljejo, hitreje odpuščajo.

Nimajo znanja o tem zakaj je to tako in jih niti ne zanima! Kajti - oni verujejo!

To pa nima s pravičnostjo nič skupnega.

Kot posledica te vere zdaj vsa civilizacija gradi svoj smisel na Žrtvi. Potrebuje žrtve! In ker jih potrebuje, jih sama ustvarja.

Hudiču se kar samo smeji. Folk mu sam v kotel skače. Luciferju vse prav pride, recimo to, da ima idiote pred sabo, ki sebe sami ponujajo v zakol.

Krščanstvo samo ponudi vrat, da bi se odkupilo pred Bogom. Luciferju žrtve kar same skačejo v kotel.

Praktično imamo idealno kombinacijo, na eni strani sadiste, ki iščejo deviške vratove, da jih porežejo potem, ko so iz njih izsesali vso kri, na drugi strani pa imamo mazohiste, ki na širokem tržišču žrtvovanja za visoke ideale, ponudijo sebe.

Sadisti prav takšne potrebujejo.

SLO-komunizem denimo zdaj uporablja Islam in migrante kot orodje, da z njimi izraža svoje sovraštvo in prezir do polovice lastnega prebivalstva!

Ta druga polovica misli, da bo z milino rešila svet, medtem ko ga komunizem načrtno poriva v "domobranstvo", pa čeprav to nihče ni. Domoljubje ni domobranstvo.

Že po letih, ki jih imajo mlade generacije, je jasno, da tukaj ni ne partizanov ne domobrancev. Te generacije domobranstva nikoli niso videle.

Toda sovraštvo potrebuje ciljno skupino, da se lahko izraža. Da se v njih lahko nadaljuje! Če sovražnika ni, ga pa ustvari. In zdaj ga ustvarja, ker ga potrebuje.

Komunist zahteva odpor svojemu režimu, da opraviči sebe in svoje kriminalno obnašanje. S tem opravičuje lastne zakone in krvoločnost, ki se skriva v členih njihovih zakonov.

Logika (dialektika) tega sovraštva pravi: jaz sem ga prvi udaril zato, ker sem vedel, da me bo on nekoč udaril, pa sem ga samo prehitel! Kriv je...!!!

Revolucionarno sodišče temu pritrdi, saj zato pa takšno sodišče tudi obstaja.

Tačas se sadist spakuje mazohistu in pravi: kaj vam ni Jezus naročil, da morate ljubiti svoje sovražnike?! Nastavite torej še drugo lice...

Jezus je spustil ptice iz kletk na prosto, ko so jih trgovci v templju prodajali za žrtvene živali. Rekel je: moj Oče ne potrebuje žrtvenih daritev!

V njegov zagovor lahko rečem, da tedaj Stvarstvo še ni imelo dovolj informacij, da bi vedelo kako nastanejo človeški odnosi in kako se razvijajo ter spreminjajo. Ni vedelo kako evolucija čustev vpliva na razvoj človeka in človeštva nasploh. Tedaj, v tistih časih, človeško življenje ni bilo dosti vredno. V odsotnosti Lastne Volje, ki kaže pot, Stvarstvo tega tudi ni moglo vedeti, zato tudi ne manifestirati. Lahko je manifestiralo samo upor.

Stvarstvo je tedaj mislilo, da je vera dovolj! Da je verjeti pač vse, kar je človeku potrebno, in je zato Svobodna Volja le neka Materina izmišljotina, ki jo lahko Nebesa zaobidejo!

Lastna Volja v Stvarstvo uvaja Odgovornost.

Ta pa izloči Krivdo, porine jo iz Stvarstva, ker tu nima kaj iskati. To ni njen svet!

Manifestacija obstaja ravno zato, da ima VSE in vsaka stvar, torej tudi vsak odnos, priložnost sebe pokazati. Pravimo, da se manifestira. MORA se manifestirati.

Potem pa - ne glede na to kaj je, kaj nam hoče povedati, ima priložnost učiti se in razviti v to, kar mu/ji je bilo namenjeno.

Rodimo se z Namenom!

Krivda in Odgovornost ne moreta obstajati hkrati. Krivda in Odgovornost se namreč izključujeta.

V Materialnem svetu je ali eno ali drugo, oboje hkrati pa ne more obstajati. Tega ni.

Odgovornost je namreč zavestno stanje, ker je Svetloba.

Krivda je pa samo košček Teme, ki trmasto vztraja v svetu, ki ni njen. Ujeta je v Svetlobo in je brez zavesti o tem, kar počne. Zato tudi odgovornosti nima. Zavrača jo! Odgovornost in Krivda se izključujeta.

Ta trenutek je Krivda bog namesto Boga na tem planetu! Krivda vlada vsem nam in vsemu. Ukazuje nam, kako smemo živeti, pod katerimi pogoji.

Nekaj, kar Življenja ni ustvarilo, nam življenje pogojuje! Ukazuje nam, kako bomo živeli in kako sploh smemo živeti.

Pred nami se s selitvami migrantov v EU, pretežno iz Islamskega sveta v drugačno kulturo od njihove, zdaj odvija konflikt. Tu treščita "krivo Srce", to je tisto Srce kontaminirano s Krivdo, in starozavezno dojemanje tega, kaj je pravično (zob za zob....). Če nisi jaz - te ubijem! Tako govori komunizem, in enako govori tudi Islam.

Zaradi kontaminiranosti Srca s Krivdo, si takšno Srce podzavestno želi smrti.

In potem širi vero, da je možno z žrtvijo od Boga odkupiti lastno Krivdo in z njo Krivdo vsega človeštva. Ta vera je prepričana, da lahko le tako izniči starozavezno maščevanje "oko za oko in zob za zob". Misli, da le tako lahko prekine božje prekletstvo nad človeštvom, ki teče že od Izgona iz Raja. In bi s tem seveda hkrati ukinilo še new-ageovsko karmo, da bodo še ostareli hipiji imeli kaj od tega!

Niti Jezus ni umrl za človeštvo! Tega ne more niti božje Srce.

Človek mora sam sprejeti Odgovornost zase, in se pred Bogom izjasniti: hočem živeti, ali nočem, sprejmem Življenje ali pa ga ne sprejmem. Sam se mora odločiti pred Bogom!

Mati Vsega v Vesolju pa nam daje Svobodno Voljo, da se po njej ravnamo. Njej potem sledimo in ona nam pomaga ustvariti svet, v kakršnem želimo in hočemo živeti!

Zato so kučanisti (SLO-komunizem) in pa Islamski šerijat v takšnem soglasju. Oni potrebujejo žrtve za obnovitev vladavine lastne neodgovornosti.

Potrebujejo torej Krivdo in posledično tudi krivce. Sami ustvarjajo dogodke ki pa zanje "nastanejo sami po sebi", oni v svojem pojmovnem svetu niso zanje odgovorni, "kar zgodilo se je" in nihče ni zanje odgovoren. Ker tako pač je! Tako pravijo.

Na drugi strani je kot antipod Stari Zavezi pomanjkljiva Nova Zaveza, ki je pomešana s Krivdo in zato naklonjena žrtvovanju za "višji cilj". V resnici pa je v tem videti njihovo preziranje Manifestacije!

Nova Zaveza ni raziskala vseh vzrokov za pojav Krivde v Manifestaciji, ne za njeno premoč v Stvarstvu. Vsekakor pa za prevlado nad Odgovornostjo. 

Nova Zaveza je človeštvu zatajila pomen Odgovornosti v Stvarstvu (zanj niti ni vedela), ker je skrivala odnos Boga do Njegovega lastnega Telesa! S tem tudi prezir do Manifestacije! Ta prezir, to nerazumevanje vloge Manifestacije, smo vsi drago plačali!

Vera je dogma in dogma skrije vse. Dogma ne dovoli, da pogledaš, kaj je v njej, kaj skriva zadaj; ustavi te, preden odgrneš zastor in te kaznuje za to!

Nova Zaveza je zato pomanjkljiva v tistem delu, kjer v sebi ohranja primesi Krivde. To pa je pri krščanstvu praktično vse!

Zato pa se žrtvuje. Ne ve, da tako dela Boga nefunkcionalnega v njegovem lastnem Stvarstvu. Ubija ga!

Po domače povedano: uradno krščanstvo nima pojma o tem, kaj se mu zdaj dogaja, ne zakaj se mu to dogaja ali zakaj reagira tako kot reagira, da ne reagira. To pa zato, ker je BREZ LASTNE VOLJE. Ubila jo je! Od tod izhaja vsa njena uspešnost.

Civilizacija je povsem uničila koncept Lastne Volje in jo tako nadomestila s predpisi, zakoni, ustavo, dogmo, religijo... zdaj pa ostaja brez Lastne Volje s kupom predpisov. Civilizacija ne more tako živeti, ker ne ve kako. Zakone spreminja zdaj že dnevno in vsi naj bi se jih sproti naučili in se jim pokoravali. Da bi sploh lahko živeli, se je treba učiti zakonov, ki govorijo o tem, kako živeti!

Ali še drugače povedano: Bog v njihovih glavah misli, da Manifestacija (Telo!) sploh ni potrebna, da je program (software) dovolj, ker ga lahko poljubno zamenjaš.

Hardware (Telo) je pa samo stroj, ki ga bo znanost malo "popravila" in potem gremo naprej, kot smo navajeni.

V resnici je človeštvo ostalo brez lastne Volje, ki je lastna posamezniku in brez nje ne človek ne človeštvo ne moreta živeti. Brez nje tudi NE BOSTA PREŽIVELA, ker ne moreta.

Civilizacija sama ubija svojega rešitelja.

Civilizacija Svobodno Voljo v ljudeh iztreblja načrtno in zdaj je skoraj nikjer ni več.

Na planetu je je ostalo le še bore malo. Obstajajo religije in druge oblike miselne diktature, vključno s pripadajočimi pravnimi sistemi in koncepti, ki temeljijo na pisanih pravilih, ki jih pa Telo ne pozna.

Danes so to takšna pravila, jutri bodo drugačna. Kaj vse to pomeni? Pomeni, da živimo po tujih izkušnjah. Ne po svojih.

Živeti po tujih izkušnjah pa pomeni živeti s predsodki.

To pomeni živeti v svetu, ki so ga zgradili drugi, in mi zdaj to samo ohranjamo. Tega so nas naučili v šoli in to smo (po zakonu) dolžni spoštovati, se temu pokoravati. V primeru verouka to preprosto pomeni verjeti (zaupati) dogmi. V dogmo pa ne dvomimo. Prepovedano!

V bistvu je civilizacija samo sebe zaklala.

Islamisti in komunisti samo izvajajo "program", ki ga brez lastne Volje sami od sebe (zaradi sebe!) ne morejo spremeniti. Nimajo lastne Volje, da bi to zanje storila, ostali so brez vodila, programu pa se ne morejo upreti. Lahko ga samo izvajajo.

Povsod in po vseh pravilnikih, zakonih, predpisih, v ustavi, so prikrite pasti. Nastavljene so tam, da jih nihče ne vidi. Ne registrira jih, ne zaznava jih zaradi indoktrinacije, ki ji je človek bil izpostavljen. Kdor se poglobi v zakone, postane strokovnjak v sprenevedanju in zato še manj vidi pasti, ki so skrite v zakonih. Največkrat sam sodeluje pri njihovem pisanju!

Sodišča so v službi Brezsrčnosti, zato je ne zaznavajo. Za kaj takega je potrebno imeti Srce, ki boli. Tega pa nimajo.

Če imaš srce, potem ne dobiš službe! Zato sistem sam poskrbi.

Če pa imaš srce, si sistemu nepotreben, ker si mu neuporaben. Sistemu, ki služi Brezsrčnosti, si s srcem nevaren, ker vnašaš dvom vanj.

Človekoljubne organizacije so samo blodnja psihopatov, ki sebe radi kažejo za humaniste, za sabo pa puščajo revščino, razdejanje, prevaro, lakoto, umore... Slavijo režimske masovne morilce in se jim zahvaljujejo, da so morili v njihovem imenu, obenem pa grozijo nasprotnikom, da bodo umore ponovili, če bo potrebno, in potem vedno znova, ko bo to potrebno. Tako nasprotnike ustrahujejo.

Nekomu, ki vidi rešitev iz tega labirinta, se je težko pogovarjati s tistimi, ki sebe in druge polarizirajo in manipulirajo z dokazi o "krivdi" druge strani. Nekdo jim pač mora biti kriv za stanje, kakršno je zdaj in ki ga sami ustvarjajo.

Dogma vedno pravi, da je tako pač zato, ker smo se zamerili Bogu, zdaj temu zdaj onemu, drugič spet nekemu ateističnemu božanstvu, ki je samo nek papirnati manifest. Tudi denar je le papirnati manifest.

Nekaj da ne delamo prav, tako nam govorijo, in zato nekdo pač mora biti kriv in ga je treba eliminirati.

Krivda in maščevanje zahtevata eno drugo.

Odgovornost na drugi strani ne potrebuje žrtev in ne ubija ne ljudi ne živih čutečih bitij. 

Krivda razmišlja: ali-ali! In izloča.

Odgovornost razmišlja in-in! Vključuje, ne izloča.

Uči se od ljudi in iz njihovih izkušenj. Izkušnje človeštva postanejo izkušnja Boga!

Moj Bog je navaden in navadnost časti po božje.

Pri nas pa skoraj ni človeka, ki bi bil rad navaden. Vsi hočejo biti nekaj posebnega, vsi mislijo, da so posebni in v tem so si vsi enaki. Poleg tega so vsi za nekaj "krivi", če ne sami pred sabo, so krivi pa drug drugemu, toda krivi so zagotovo, saj se tako tudi obnašajo. Njihova dejanja to kažejo.

Obnašajo se, kot čuti njihovo telo. Možgani so dresirani, naučeni, in tega, kar čuti telo, ne zaznajo, zato ne sledijo temu, kam jih njihova podzavest pelje. Toda telo je - božje!

Kljub temu, da možgani hodijo nekam po svoje - telo ostaja božje!

Odgovoren pa ni nihče, ker nihče noče biti odgovoren. Nihče ne sprejema Odgovornosti. Poglejmo samo na televizijo! Še nisem videl koga od vodilnih mož iz političnega vrha, da ni ob prvi priložnosti zvrnil odgovornosti s sebe na druge.

Tako vsakokrat manjkajoča Odgovornost postane ogromna luknja neodgovornosti, in ta postane Krivda nekoga drugega! V začetku je Krivda nedoločljiva, toda tisti, ki vlada, zelo kmalu najde krivca po svoji želji in po potrebi dogme, ki jo zastopa. In potem se mu maščuje.

Ljudje ne razumejo aktivne vloge Odgovornosti, raje se zatekajo h Krivdi in instant rešitvam. Ljudje so tempirani (naravnani) na efekt! Radi imajo hitre rešitve. Uboj je hitra rešitev.

Krivda je pasivna že po svoji naravi, ker ni aktivna v iskanju rešitve, zahteva samo maščevanje in pa preganjanje "krivcev", da bi prikrila lastno udeležbo pri razkrajanju Stvarstva.

To je, na kratko povedano, Sovraštvo pri delu.

Krivda zahteva krivce, in ko jih režim najde (jih določi) jih obsodi na zapor, na izgon, jih pošlje v smrt.

Torej gre za žrtvovanje. Ne pa za spuščanje ptice iz kletke.

Odgovornost je na strani Življenja, kajti Odgovornost VEDNO išče rešitev. Odgovornost je aktivna že po svoji naravi, ker se uči. Obnaša se odgovorno, ker tudi je ODGOVORNA!

Krivda medtem seje smrt. Krivda je samo pasivno stanje organizma, preden se ta odloči, da noče več živeti.