098_NEBESA SO SAMO ZAČASNI NASLOV - 2

Bog ni ne samo moška ne samo ženska energija.

Bog je moška IN ženska energija. Ustvarjalen pa je šele tedaj, ko moška energija Boga objame žensko energijo Boga.

Tedaj se Bog izraža! Tedaj je šele ustvarjalen.

Da Moška energija objame Žensko energijo pomeni, da jo sprejme brez obotavljanja in brez razmišljanja, da jo objame na način, kot si Ona sama želi biti objeta; da objame VSE, kar je v Njej in da je v njej VSE objeto in sprejeto!

Tedaj se VSE počuti dobrodošlo in zato VSE objame Življenje tako, kot si ga je Mati zamislila.

Takšnega ga je namreč ustvarila! Ustvarila ga je zato, da bi bilo sprejeto.

Zato ni čudno, da je ta svet "moški" svet, saj ljudje na njem praviloma nastajajo iz moških orgazmov in skoraj nič ali popolnoma nič iz ženskega!

Civilizacija očitno ne potrebuje ženskega orgazma in zato se tudi organizira v tako zavojevalno, posestniško in brezobzirno civilizacijo. Skratka - v nesramno.

Nesramno do Materinega sveta in zato nesramno do Življenja!

****

Ta nesporazum, ki ga je treba najprej sploh opaziti nato pa izmeriti, je namreč v razliki med tem, kaj je strast, kaj pa preprosto nasilje! Izvor je v nesporazumu okrog našega razumevanja oz. nesposobnosti razlikovanja med nasiljem in Ljubeznijo.
Poenostavljeno povedano - Strast je včasih podobna nasilju in jo je mogoče opredeliti kot Strast šele takrat, ko jo opazuješ od znotraj, torej ko jo čutiš, medtem ko jo doživljaš. Ne pa, če jo opazuješ od zunaj in jo samo razumsko ocenjuješ.

Ženska ima vso pravico sama določati, kje je meja med užitkom in bolečino! Zato je tudi Ženska tista, ki ustvarja kulture in civilizacije. Ženska jih vzdržuje pri življenju. Ni res, da moški ustvarijo kulturo!
Moški so samo izvajalci kulture, a resnični naročnik (akter vsega) je Ženska.
Če hočeš spremeniti civilizacijo, potem mora najprej civilizacija spremeniti odnos do žensk.

Kultura je lahko osvajalna in tudi nasilna, vendar kulturo ustvarja Ženska, ne moški. Ženska ustvari osvajalne in nasilne moške. Ti potem tvorijo, vzdržujejo in ohranjajo kulturo osvajalno, maščevalno in nasilno. Ali pa nenasilno, mirno, odpuščajočo. Odvisno od tega, kako se počuti Ženska v lastni kulturi!

Dokler se Ženska ne spremeni, se tudi kultura ne bo spremenila. Tudi civilizacija sebe iz istega razloga ne bo spreminjala. Ko Ženska več ne bo hotela živeti - civilizacija ne bo hotela živeti!
In ta civilizacija zdaj, ki jo imenujemo naša, pravkar dela samomor. Pred našimi očmi!

Ko Ženska za vse okrivi sebe, za vse kar je na svetu narobe, tedaj se vse, kar se nahaja v Njej, manifestira kot civilizacija (in kultura). Tedaj se civilizacija (kultura) maščuje sama sebi!

Ženska s kulturo, ki jo ustvari, sama sebi poreže krila. Tako se ona maščuje sebi.

Ženska energija Vesolja je magnetne narave in zato se Krivda lepi nanjo. Težave gredo nagonsko tja, kjer nekoga nekaj skrbi.

Zapuščajo pa tiste, ki ne skrbijo.

Potem se zdi, da tisti, ki jim ni mar, laže živijo zato, ker jim ni mar.

Zato so moški laže gibljivi. Ženska pa teže, dokler v sebi nosi žensko energijo!

"Ženskost" je očitno ovira!

Če ženska postane možača, je potem laže gibljiva v svetu, kjer nikomur ni za nič mar! Če skrbiš, je tako, kot če bi bil primrznjen ob tla.

Seveda ima kultura tudi lepe strani, ki jih ohranja, in to imenujemo "tradicija". A ta ima v sebi tudi skrita rezila, ki globoko ranijo otroško dušo in jo pripravijo za (materino!) maščevanje Svetu.

Civilizacija njeno sovraštvo do same sebe manifestira. Ne izmisli si ga in ne rodi ga sama od sebe, iz sebe in zaradi sebe! Za kaj takega nima ne inteligence ne vztrajnosti. Ne dovolj velike zamere.

Ženska ima vse to!

Pomembno je, da skupaj z Njo zdaj grizemo njeno jabolko. Prepovedani sadež z drevesa v Raju! In da je tokrat ne pustimo same.

Ta ugriz v jabolko je SVOBODNA VOLJA.

****

Nesporazum, ki pravi, da so stvari pravzaprav nedoločljive in je vse samo "Misel", da je ta lahko poljubna in nikamor pripeta, s tem pa neovirana, vse drugo pa samo iluzija - nas napoti na to, da razmišljamo o tem, kako je tudi Resnica poljubna! In zato samo iluzija.

Tak je prvotni odtis, ki je ostal zapisan v Materi v Začetku (to je njena tedanja izkušnja z Očetom), s katerim pa se naša Mati o tem ni strinjala.

V zgornjo trditev jo je prepričeval Spiritus, ki je Duh, njegov naboj je električen in šviga kot Misel zdaj sem, zdaj tja, ne da bi se pri pojavih ustavil dovolj dolgo, da bi jih lahko do kraja razumel.

Praznino okrog tega Spiritus zapolni s predsodki.

V človeškem svetu, v družbi kjer je Intelekt precenjen, je še vedno tako.

Mati pa je verjela v Svobodno Voljo kot v bistveni element, ki nam bo omogočal razvoj Vesolja, razvoj Duha, napredek Življenja.

Spiritus je na drugi strani reševal stvari z zapovedmi, nato pa s prepovedmi, čemur sledi le še kaznovanje.

Očitno je postalo, da brez izkušnje ni učenja in da brez učenja ne more biti evolucije Duha v človeku.

Materi ni bilo dovoljeno dokazati, da je Svobodna Volja produktivna in ljubeča, če je ne oviraš. Preden bi lahko to dokazala, so Nebesa že poslala za Njo svoje čete maščevalcev, ki so jo ustavljali pri tem, jo na vse načine ovirale, po potrebi mučile in jo ubijale.

Potem so samo še ubijali. Še vedno to počnejo!

Za boljšo predstavo... pomislite na krdelo pobesnelih dobermanov, ki jih je gospodar naščuval na Mater!

Rekel jim je: poiščite Mater, in jo kaznujte! Iščite brez počitka, ukrepajte brez milosti in brez usmiljenja. Imate pomembno nalogo - izvršite jo! Če ukaz prekličem - ne ubogajte! Nalogo izvršite v VSAKEM primeru....!

Potem pa, ko je Spiritus ugotovil, da je Mati imela ves čas prav, On pa ne...

si je Bog Oče začel puliti lase v grozi!

Božja energija moškega, dela Boga (fragment, ki je Spiritus), ki si puli lase, zgrožen nad lastno brezsrčnostjo in lastnim pomanjkanjem usmiljenja ter razumevanja Materine stiske. Oče se je zgrozil nad tem, kar je povzročil.

Moj Bog sprejema Odgovornost za VSE.

Zato je MOJ Bog.

In si je tedaj Oče pri sebi ponavljal, JOJ, kaj sem storil, JOJ kaj sem ji(m) storil!!! Malo je manjkalo in bi bili zgubili VSE... po MOJI neumnosti in zaradi moje brezbrižnosti!

Najprej sem to storil Materi, potem Vesolju, nato Njenemu Stvarstvu..., z njim pa vsemu človeštvu, MOJIM otrokom!!!

****

Morda ni bilo ravno tako, morda je Bog v resnici imel dobre namene...

Ampak, posledice govorijo drugače.

Saj veste: visoki cilji, tlakovani z dobrimi nameni... na njih se poznajo mnogi sledovi krvi.

Posledice pa so takšne kot so in Resnica nas o sebi uči - iz posledic! Ne iz dobrih želja, ki so morda bile.

Šele ko se te manifestirajo izvemo kakšen je bil naš pravi namen. Sicer bi stvari bile poljubne in/oz. poljubno nedoločljive, ker bi razlage resničnosti bile poljubne in nedoločljive.
Mar niso? Čemu smo pa zdaj priča, če ne ravno temu!

Resnica nam naš pravi namen vrže v obraz. Zato pa Manifestacija obstaja!

Ima Bog pravico imeti Podzavest?

Ima. Imenuje se Lucifer!

Ampak, Podzavest je Njegova. Dokler je ne sprejme za svojo, dokler je ne prizna za svojo, dokler je ne posvoji... njegova Podzavest dela nekaj po svoje in divja brez nadzora, brez gospodarja, nihče ji noče biti oče! Divja po svetu, mori in ubija in NIHČE NI KRIV ZA TO!

Bog pa pri tem ne ve, kaj Njegova lastna Podzavest počne. Ne kdo to počne zanj in namesto Njega, in zakaj je Njegova Podzavest močnejša od Njegove Zavesti!

Ko se Podzavest osamosvoji, ko je ločena od Zavesti zato, ker je ta noče za svojo - tedaj postane Lucifer. Sam sebi vladar!

Lucifer dela po svoje, ker podzavest deluje po svoje in mimo božje Zavesti.

Vsak medicinec ve, da podzavest pri človeku mora obstajati; brez nje bi se nam zmešalo.

Podzavest MORA obstajati kot antipod Zavesti, ker je Vesolju bil potreben prostor, kamor je Zavest, sicer začasno, odlagala vse, kar ji je bilo nerazumljivo.

Tja je spravila tisto, česar takrat še ni bilo mogoče razumeti, ker ni bilo izkušnje.

Sčasoma so tudi te prišle. Naloga Zavesti je, da VSE sprejme, da sčasoma VSE razume in VSEMU poišče svoj pravi prostor, kjer se bo ustvarjeno dobro počutilo!

Če Zavest pozabi, da so tam pozabljene stvari, ki čakajo, da bo Bog zanje poskrbel, ker same zase (še) ne znajo skrbeti... ostajajo nerazumljene.

Tedaj si izmislijo nadomestnega "očeta".

Potem ta nadomestni "Oče", postane osamosvojena zavest, ki misli da je Bog, ker razume popolnost tako, da ta nič in nikogar potrebuje - zato je popolna!

In izgubljena bitja tedaj mislijo, da je to Bog!

Mislijo, da je Bog popoln, in zato je Lucifer prepričan, da je on Bog, in da je popoln!

****

Zato zdaj božja maščevalna sila (v resnici Luciferjeva!) kot krdelo krvoločnih psov divja po svetu in ne sliši krikov svojega gospodarja, ki kliče na pomoč.

Zaverovani v dogmo se ne pustijo prepričati in zato nadaljujejo svojo maščevalno pot, saj na koncu pričakujejo, da jih bo gospodar pohvalil za opravljeno nalogo.

Poklical jih bo k sebi po uspešno opravljeni nalogi, ki bo ubila VSE, ker bo ubila Vesolje!

Ne zavedajo se, da je Mati - Življenje. Ubiti Mater Vsega v Vesolju pomeni ubiti Življenje v Vesolju.

In prav to počnejo.

****

V Začetku, ko naša Oče in Mati še nista bila uravnovesila govorice v odnosu, ko sta se šele spoznavala kot ločeni bitji in samostojni oz. temeljni energiji Vesolja, ki iščeta ena drugo ter ena drugo dopolnjujeta, da v Ljubezni lahko skupaj ustvarjata - tedaj Ljubezen in Strast še nista bila jasno določena, ne določljiva!

To šele pride z izkušnjo o tem, kaj je Materi prijetno in kaj ne.

Moški del Boga in Ženski del Boga sta se eden pri drugem učila.

Tako sta se odkrivala in spoznavala!

Mi smo otroci tega njunega spoznavanja.

Z vsem našim razumevanjem in nerazumevanjem, v dobrem in slabem, o tem kako Stvarstvo in Vesolje delujeta, od tu prihaja naše znanje in neznanje, dokler tega ne nadomestijo naše lastne izkušnje.

Dogma ni naša izkušnja! Dogma je (ne)znanje, ki je zamrznjeno v času, in če se iz tega učimo, potem sebe izgubljamo, pa ne vemo, da se izgubljamo.

S temeljnima energijama, ki tvorita Vesolje lahko razumemo Boga obeh energij, ki sta Vesolje ustvarili. Brez obeh energij, Ženske in Moške, Bog ni ustvarjalen!

Zato je Lucifer jalov.

O sebi misli, da je popoln, ker nikogar ne potrebuje. Popolnost nikogar ne potrebuje, vendar iz nje ne more nič nastati.

Mi smo nastali iz Očetove energije, ko je iskal Mater, ker jo je potreboval!

Brez razumevanja o tem, kako smo nastali, ne moremo razumeti sebe kot bitij, ki odnose med dvema temeljnima energijama Vesolja ponavljamo v Manifestaciji.

Učimo se s ponavljanjem.

Zato imamo včasih težavo z določanjem tega, kaj je udarec, kaj pa znak pripadnosti ali velikanske želje po drugem, po našem Domu, po tem da nekomu pripadamo, da nekam spadamo. Ali še drugače povedano: da smo nekje doma!

Toda o tem, kaj od tega je kaj (strast, bolečina, hrepenenje...) odloča ženska.

Odloča vedno tisti, ki sta mu nežnost ali udarec namenjena.

Le kdo drug bi o tem lahko odločal?! Kdo sme o tem odločati zanjo, namesto nje?

Kako so lahko Nebesa sploh pomislila, da bi o tem nekdo drug odločal namesto naše Matere, ki je Mati Vsega v Vesolju, ki mora udarec prenesti?

Naš svet je Svet neizpolnjenih želja.

Zato velja, da ženska določi merilo o tem, kaj ji je všeč, kaj pa ni. Kaj je prijetno, kaj pa nasilje, ker je nasilje nad njo.

Ne more o tem odločati krdelo pobesnelih in naščuvanih dobermanov, ki izvaja nalogo! Naloga je program in program nima čustev.

Odpoklicati jih pa ne moreš, ker nikogar več ne ubogajo.

Program se sam izvaja še kar naprej, čeprav so se izhodišča spremenila in stara ne veljajo več. Program se ne "apdejta", če uporabim tak izraz, da ga bo vsak razumel!

Nosilci programa izvajajo program, novega povelja pa ne slišijo in ga ne ubogajo.

****

Manifestacija je kraj, kjer nič ne ostane neizrečeno ali nedorečeno.

Vse se manifestira, ker se MORA manifestirati.

Zato se je nesmiselno jeziti na Manifestacijo zato, ker manifestira! To je vendar njena naloga.

Kjer se Resnica manifestira, samo sebe Bogu meče v obraz, ker vztraja pri tem, kar Mati pravi: da Resnica ne more biti nekaj poljubnega, nekaj, kar si je Um izmislil in da to potem tako pač je! Dejanja imajo posledice.

Kdor ocenjuje svet s pozicije popolnosti in moči, pogosto zlorabi svoje trenutne sposobnosti in zmožnosti - ni pa to nujno dobro tudi za Stvarstvo!

Resnica je resnica žrtve. Nikoli zmagovalčeva!

Ne vem, kaj je vam sveto - meni je to sveto!

****

V Sloveniji imamo družbo, ki se žrtvam posmehuje. Sodišča se žrtvam posmehujejo in jih ponižujejo.

Potem se mi med sabo tako pogovarjamo in eden drugemu očitamo, da smo si zato sami krivi.

Izdelali smo si božanstvo, ki je cinik, in vanj verujemo. Mislimo, da je to pravično! Potem ta cinizem nadomešča Boga in mi tega Boga, ki pooseblja cinizem - obožujemo!

Temu cinizmu potem sledimo, ga častimo, ga opevamo, spoštujemo in razmnožujemo njegove ukaze. Sebi se odpovemo s tem, ko podlegamo cinizmu in mu verjamemo.

Odpovedujemo se lastni odgovornosti, ko svojo Bolečino damo v upravljanje tistemu, ki jo bo maščeval.

Ubijal bo za nas, namesto nas. Zato smo mu hvaležni.

Ko umrejo milijoni, smo diktatorjem hvaležni, da nam ni bilo treba ubijati. Ko je umor mimo, jim iz hvaležnosti postavljamo spomenike. Slavimo umor in obljubljamo ponovitev v prihodnosti! Grozimo.

Radi grozimo, ker imamo radi, da se nas bojijo.

S tem hočem povedati, da ti ljudje - vladarji, kraljevske dinastije, diktatorji, parlamenti sveta..., čeprav sebe imajo za demokratične, vsi enako delujejo, ker smo jim mi podelili licenco za ubijanje!

Ne vedo kaj so Starševska čustva.

Ene otroke izločajo in jih ubijejo v imenu drugih otrok. Otroci se med sabo ubijajo, izrivajo, tekmujejo...

Vladarji niso naši "Starši" v smislu temeljnih energij Vesolja, ki so ga nekoč ustvarile. Niso rodili otrok, niso ustvarili Življenja...

zato pa lahko ubijajo otroke in uničujejo Življenje.

Ne pomagajo ne Očetu ne Materi. Rogajo se jima!

Rogajo se našim Prvim Staršem.

****

Živali denimo imajo šele kratek čas neke svoje pravice, prej pa jih niso imele.

In vendar so živali po svojem nagonu svobodne, in v želji po Življenju - še najbolj podobne Materi! One so najbolj Materine.

Od vseh bitij živali najbolj njene zato, ker izpolnjujejo Njeno naročilo in ga varujejo: ohranjajo nagone pri življenju.

V zahvalo jih nagoni ohranjajo pri Življenju! Nagoni ohranjajo Življenje.

           

Moški del Boga se je šele z Njo (na)učil kaj je kaj, in kaj pomeni. Pred tem je zanj bilo vse "Misel", ki je lahko zdaj to, zdaj ono... mi pa ta vzorec ponavljamo.

****

Na Zemljo se pridemo učit.

Vzdržujemo pa neznanje!

Klanjamo se neznanju, ga vzdržujemo v obliki dogem, zapisov, zakonov, pravil.... in z njimi uničujemo svoj svet.

Tega je Mati z muko zgradila, da bi nam tista Materija, ki jo mi oživljamo s Telesom, sčasoma le povedala Materino plat Zgodbe in nam predstavila Njen pogled kako naj se Stvarstvo, in Življenje v njem, razvijata.

Materija je tudi energija! (Einstein)

Ima svoj zapis in mi ga lahko beremo s pomočjo uma, ko je ta v stiku z lastnim telesom.
Morda pa namesto učenja pri Njej izberemo le to, da se nam mora Ženska uklanjati in se nam podrediti. V tem primeru prihajamo z namenom ubiti našo Mater.

To našo namero potem tukaj manifestiramo z dobrimi nameni in katastrofalnimi posledicami.

In, ker je v Manifestaciji (tako je našemu Svetu ime) nemogoče kaj skriti, vsaj ne dokončno in za zmeraj, so posledice našega namena slej kot prej vidne.

Če bi bila Ljubezen tisto, kar s sabo nosimo, bi se ta manifestirala.

Če Planet umira okrog nas, potem manifestiramo nekaj drugega in ne Ljubezni.

Tukaj se Telesu maščujemo, ker se tam, kjer smo brez njega, ne moremo.

Bogu se maščujemo, njega ubijamo - mi umiramo!

Telo prenaša naše sovraštvo do Boga, in vpije našo maščevalnost. Amortizira vse, ker sicer bi razstrelili Vesolje v naši jezi, besu in maščevanju Bogu!

Svoje sovraštvo do Nje pa manifestiramo tako, da vse oblike Njene pojavnosti (in teh je v Manifestaciji neskončno število), bodisi v ljudeh, bodisi v živalih, slej ko prej izsledimo. In ko jih odkrijemo, se jim neusmiljeno in karseda kruto maščujemo.

Nekje po tej poti je človeštvo Željo ustavilo in če je vztrajala, jo tudi iztrebljalo. Vsekakor pa oviralo pri ustvarjanju boljšega sveta!

Ovirali so jo, izkoriščali, jo zlorabili. Vse to so počeli v Božjem imenu!

Tedaj Mati ni mogla ustvarjati, ker ni mogla živeti polno.

Ustavljali so Življenje pri tem, da bi prosto živelo in poslušalo svojo Njeno Željo. Ovirali so Željo, da bi si želela in sebi ustvarila boljši svet, kar je njena naloga in pravica.

Takrat je Življenje prihajalo v nasprotje samo s sabo!

****

Toda, Življenje ne zna obstajati kot nasprotje samemu sebi in tistemu, ki ga je ustvaril.

Če bi se predenj postavila možnost, da Življenje kot pojav v Vesolju, in edini pravi čudež, ki se ga vsi lahko dotaknemo, izgine iz Vesolja, potem bi zmagala Tema in Luč bi izginila iz Vesolja.

Kot prvo, Stvarnik tega ne bi dopustil! Pa čeprav je vsa Odgovornost za nerazumevanje Materine plati Zgodbe o tem, kako naj se Stvarstvo razvija, pri Njem!

Mati Vsega v Vesolju varuje Življenje.

Varuje ga kot svojega otroka, kot tisto, kar je rodila, ustvarila...., ker je tako hotela!

Zato je Mati pobegnila iz Nebes.

Morala je zavarovati Življenje pred izginotjem.

V Nebesih je bila nerazumljena, počutila se je nesrečno, nesprejeto in zato vnaprej izgnano, pa čeprav je Nebesa zapustila po svoji Volji.

V tem, kar Mati Vsega v Vesolju predstavlja in v kar veruje, je bila osamljena.

Intuicija proti Umu?!

Kako naj Mati z Intuicijo dokaže Umu nekaj, kar je prepoznavno šele takrat, ko je že prepozno dokazovati, ko se manifestira kot konec VSEGA?!

Dokler se stvari ne manifestirajo, jih je samo s slutnjo nemogoče dokazati!

Zato je takšen prostor, kjer se Resnica MORA manifestirati (se pokazati) na način, da jo je nemogoče negirati, niti s pozicije Moči, bil Vesolju potreben!

In ga je zato Mati ustvarila.

Prisiljevanje Matere s tem, naj rojeva ne glede na razmere, ki vladajo v Njenem svetu, ki ga pa ne sme sama urejati in je zato zmešan, pa ne po Njeni krivdi - za našo Mater pomeni posilstvo!

Posilstvo je zaradi tega, ker tako NE MORE skrbeti za vse svoje otroke.

Zaradi teh razmer otroci ubijajo eni druge!

To je kot bi se posmehovali Življenju. In seveda Njej, ki ga je ustvarila.

Kdo to počne in zakaj?!

Od kod tolikšna sla po uničevanju ustvarjenega, če pa so Nebesa imela prav?

In zakaj duše še vedno vztrajajo pri tem, da se morajo manifestirati v telesni obliki, torej v formi, za katero trdijo, da jih ovira? Zakaj se želijo manifestirati, s kakšnim namenom? Kdo ali kaj jih v to sili?

Hočejo se utelesiti za vsako ceno! Tudi za ceno hitre smrti in kratkega življenja. Največkrat z namenom, da bi čim hitreje našle in ubile Mater.

Tu potem pridejo navzkriž s Telesom, ki je vedno bilo Materin zaveznik, prijatelj in ljubimec.

Zakaj jo sovražijo, če pa imajo tu v Njenem svetu vse odgovore na vprašanja, ki mučijo Vesolje in Nebesa?!

Mati v svojem Svetu ponuja vse možnosti, da se iz njega učimo!

Zaradi narave Njene energije, zaradi naboja v njej, ki je drugačen kot je naboj pri Moški energiji vesolja, mora Mati Vsega v Vesolju varovati vse kar je v Njej!

Kajti VSE, kar je v Njej, je hkrati tudi VSE v Vesolju.

Nihče čisto do konca ne ve, kaj je v Njej. Ker to ni stvar Razuma!

Je samo stvar zaupanja v Življenje.

****

Mati Življenja ne uničuje.

Ne žrtvuje Življenja zato, da ohranja življenje! Ta absurd si je izmislil Intelekt, ko je bil ločen od svojega Telesa in zato ni mogel razumeti Materine stiske.

Kadar Življenje boli, tedaj Življenje Mater boli!

Mati JE Življenje.

Ko je Življenje ogroženo, mu Mati poišče varen prostor v Vesolju. Če ga ni, ga ustvari. Takšen je njen način dela!

Zato v Vesolju velja pravilo: Svobodna Volja mora VEDNO biti svobodna, da lahko Želja ustvarja iz sebe!

Ko lahko ustvarja, ustvari Vsemu in vsakomur zanj primerno okolje. Torej, zanj pravi prostor!

Zraven skrbi, da so ga vsi deležni, če ga le hočejo. In če vedo, kakšnega si sploh želijo. Želja jih vabi, naj si sami ustvarijo takšen svet in jih pri tem vodi.

Tudi če se kdaj človeku zdi, da takega prostora sploh ni in da ga ne morejo vsi imeti, vsaj ne takšnega kot bi si ga želeli ali pa če jim ga kdo prepoveduje imeti... jim Mati pove, da imajo VSI pravico do svojega pravega prostora v Njenem Vesolju!

To slednje (da ga nekdo ne bi smel imeti...) Njo ubija!

To je v nasprotju s tem, kar naša Mati je!

V Njenem srcu takšna trditev odmeva, kot da Mati ne sme imeti svojega prostora, v katerem se bo dobro počutila. Češ, da je to egoistično od nje in zato neprimerno, ker da obstajajo naloge, ki jih mora Mati izpolnjevati!

Ta Njena stiska se preslika na ženski svet našega sveta in zato ga ta svet zdaj nima.

Prepovedi našo Mater spominjajo na to, kar je sama prestajala, ko se ni smela izraziti, sebe izpovedati, se pritožiti... ker ni imela komu!

Ko pa sebe ne moreš povedati, tedaj ne moreš - imeti!

In teh stvari, ki jih ni smela, je več kot pa tistih, ki naj bi jih morala počela po nareku in dolžnosti, ker drugi od Nje to pričakujejo.

Dovolj je brati verske dogme, da bi se lahko sami o tem prepričali.

Vesolje je Žensko obremenilo s stvarmi, ki jo ubijajo. S tem, ko Njo ubijajo, tudi sebe ubijajo.

Potem Njo za vse krivijo. Ona pa sebe!

Niže doli Krivda ne gre, ker nič in nihče nima toliko Njene energije, da bi je mogel sprejeti namesto Nje! Tako vse ostane pri Njej.

Če bi bil cinik, bi rekel: sama je tako hotela!

****

Z eno besedo: VSE mora biti sprejeto!

Pred to je Bog bil postavljen, oziroma, pred to je Ženski pol Boga postavil Moškega Boga!

Vse mora biti sprejeto, potem se bo Ona počutila sprejeto.

In Življenje bo takrat sprejeto, prej pa ne!

Vse, kar je v Njej, je Želja, in kar pride iz Nje, pride iz Želje, da bi bilo!

Zato vse, kar pride iz Nje in kar Ona v sebi ustvari - hoče živeti in hoče biti sprejeto! Takrat plane iz Nje.

Pripravljeno ali ne - hoče živeti!

Kakšna je pa Očetova vloga pri tem?

Oče je "gnezdo"! Zibka Vesolja, v katero Mati položi vso sebe.

Vse tisto, kar je sprejeto in mora biti sprejeto, Mati položi v roke svojemu možu, ki je v tistem trenutku babica. On naredi, da je VSE, kar je v Njej - sprejeto!

Ker če ni...

****

V Vesolju ni bilo vedno vse sprejeto.

Ni bilo vedno dobrodošlo, ne razumljeno. V Začetku ni bilo prave izkušnje o tem, da bi o vsem in vsakomur vedeli kdo je ali kaj je njegov in njen namen.

Starši niso že takoj od začetka vedeli, kaj je komu namenjeno biti in kaj si bitja želijo postati, kam je njihova Želja usmerjena.

Če so bili po Očetu, je to bilo vseeno, a po Materi - jih je bilo malo in so imeli Njeno Željo v sebi.

Mnogo tega v začetku Oče in Mati še nista razumela, ker nista imela iz česa razumeti.

Sama nista imela očeta in matere, ker nista imela staršev! In zato jima ni mogel nihče pomagati, jima povedati nečesa, kar sta morala šele sama ugotoviti. Morala sta prej ustvariti, predno sta vedela, kaj bosta ustvarila.

Tedaj ni bilo tistih - zdaj nam vsem samo po sebi razumljivih - "modrosti" ki jih starši povedo svojim otrokom. Ne opozoril, kaj se bo zgodilo, če...

Bog nima staršev!

Mora jih narediti, če jih hoče imeti.

In se potem od njih učiti.

Do tedaj pa je moral Bog sam in to učenje ni bilo enostavno.

Mnogi njuni otroci so se norčevali iz njiju, govorili so: poglejte ju, kako sta nerodna, mi bi to znali bolje! Žensko, ki preveč jezika, je treba pr'tegn't, pol bo pa dala mir...

Od vseh mogočih, edino tega prostora Stvarstvo ne zna ponuditi!

Namreč tega, kjer nekdo ne ve kaj bi rad. Tega prostora ni, ker ne obstaja.

Če zbrišeš človeku lastno Voljo, potem prav to dosežeš. Narediš odvisnika od tuje volje, sam pa nikoli ne ve kaj hoče in je kronično nezadovoljen. Takšnih je zdaj pretežna večina Slovencev.

Če ne ve, kaj bi rad, je to najbrž zato, ker je Želja v njem umrla ali pa je nikoli tam sploh ni bilo. In tedaj, ko v njem ni Želje da ga vodi, človeško bitje preneha živeti kot svoboden človek.

Diktatorji ljudem govorijo, da se bojujejo za svobodo, a jim hkrati Željo prepovedujejo! Prepovejo jim, da bi si želeli.

Človek, ki je prenehal živeti samo zato, ker je Želja v njem umrla - bodisi da so mu jo ubili, bodisi da jo je sam hotel v sebi ubiti, ker je mislil, da bo tako laže živel - se vedno počuti odtujenega.

Na takšen in drugačen način se čuti prisiljenega v nekaj, kar mu ni všeč.

Vprašanje je, kaj pa mu je všeč?

Takemu po navadi sploh ni do življenja! Zanj noče biti odgovoren, manjka mu lastne Volje!

Zato nam je Mati dala - Telo.

A je Vesolje tudi ta problem, vsaj začasno, reševalo tako - da je ustvarilo Smrt!

Tako je možno obstajati in biti del Življenja v materialni obliki, s telesom, torej znotraj forme, ki dovoljuje, da jo zapustiš, ko ti je odveč...

Med tem potem izbiramo, ko smo v pojavnem svetu. Pod pogojem seveda, da se od Telesa vseeno nekaj naučimo, medtem ko smo tukaj, ko živimo.

Približno tako je, kot bi bili poročeni s Telesom.

To je dobra primerjava, ker dosti pove o nas in naših sposobnostih navezovanja stikov, o želji po pripadanju in o tem, da nekam spadamo. Ali to - ali pa, preprosto odmremo. Umremo, kaj pa drugega.

Po smrti nadaljujemo brez telesa nekje drugje, v drugi dimenziji, brez obveznosti in odgovornosti, ki jih telo zahteva. Tako ne odgovarjamo za vse tisto, kar sicer dobimo (podedujemo!) s telesom ob rojstvu in potem nadaljujemo s telesom, dokler smo tu.

Toda tu je vsa možnost učenja o sebi, o Vesolju, Stvarstvu Namenu, Smislu!

To je način, da nas naša Mati lahko nekaj nauči.

Nekaj, kar misli, da je za nas pomembno in nam koristi.

Če tega nočemo ali se naveličamo živeti s telesom, ko se ga utrudimo..., potem ga zapustimo in se vrnemo h Očetu, v "Nebesa".

Tam je več igrač in lepše so kot pri Mami! Poleg tega je pri Očetu vse zastonj, medtem ko Mama skoz jamra, da mora delat in da je brez denarja...

Tam potem pri Očetu nadaljujemo brez telesa in brez njegovih omejitev, brez pogojev, ki jih Mati prek telesa uveljavlja v svojem Svetu. Toda brez Matere smo pri Očetovi družini tudi brez možnosti učenja!

Tam vsi vse znajo, pa nihče nič ne ve.

Hamletov biti in ne biti tako sploh ni vprašanje! Pravo vprašanje je: "biti s telesom ali brez njega"!

Kdaj sta pa potem onadva skupaj?!

Nekoč sta očitno bila, sicer mi ne bi obstajali. Cerkev se o tem ne izjasni.

****

Tu, v nas, obstaja velikanska še neizražena jeza uperjena zoper Boga.

Jeza, ki samo sebe zanika.

Kot sem rekel: v Manifestaciji se vse manifestira in tudi Jeza ne more same sebe zanikati. Vsaj ne za dolgo časa.

Ko sebe ne zanika, oziroma, kadarkoli izbruhne kot simbolično sovraštvo proti Bogu (kot množičen poskus edipalizacije človeštva), takrat vedno povzroči množični umor, kot posledico neuspele (simbolične) edipalizacije, ki je umor Očeta!

Tudi samomor je nazadnje le umor.

Vodi ga sovraštvo do sebe. V končni fazi pa je vse sovraštvo - sovraštvo do Očeta, torej do Boga!

Pred leti mi je ena Angležinja pripovedovala kaj bi ona povedala Bogu ob njunem srečanju.

Zagrozila bi mu, je rekla, veš Bog, ko prideš pome, ti ne bom stvari poenostavila! Vlekla te bom po vseh peklenskih luknjah (hellhole) po katerih si ti mene vlačil! Vse boš prej plačal - preden te bom sprejela nazaj...!

Do perfektnosti je izrazila prevladujoče mnenje vsega prebivalstva tega Planeta o Njem! Izrekla je kletev domala celotnega prebivalstva sedanjega sveta, vključno s papežem! Le da jih je polovica v mirovanju (do vojne, jasno!), medtem ko je druga polovica sveta izvajalcev njene kletve.

Na žalost je od mene pričakovala, da bom njen Bog.

Vsaka ženska pričakuje od svojega moškega, da je njen Bog in ji izpolnjuje željo.

Zato nikoli ne veš, kaj te čaka.

Ampak, moje telo (in moje Telo!) je že šlo skozi vse te peklenske luknje! Ker je pač del tega sveta!

Tega pa ni razumela.

****

Naša telesa so sestre.

Moje telo se počuti pretepeno. Staro, ubito, pogosto samo sebi odveč. Nisem mu pripravljen prizadejati še večjega razočaranja, kot sem mu ga mu že. Kar so mi drugi naredili, sem na nek način sam sebi storil, to vzamem nase in se tega zavedam.

Prav zato, ker VSE ni bilo sprejeto ob Začetku, pa bi moralo biti, se je pojavila v Vesolju kontradiktornost. In tudi ta se mora manifestirati.

Odsevala je nasprotja in navidezne nesmisle Vesolja, vanj je vnesla dvom.

Takšno stanje je, da bi se sploh lahko manifestiralo, postalo Življenje s Smrtjo.

Če objameš eno, si lahko nadejaš drugega. Želiš si Življenja in ko ga imaš, se bojiš Smrti.

Smrt si potem predstavljamo kot paralelno "življenje" nekje drugje. Tako Vesolje "reši" kontradiktornost, kadar se ji Bog odreče.

V redkem prostoru in v redkejšem stanju, kot je to zdaj, si v nadaljevanju predstavljamo življenje duše same brez telesa. Morda celo povsem poljubno stanje (kar stanje brez telesa tudi sicer je), vsekakor pa v čisto neobvezni formi, ki ne omejuje z ničemer.

Takšno stanje "življenja" in s tem Vesolja - je Dualno. Razdeljeno!

Zato je Vesolje dualno in razdeljeno. Ko je Vesolje razdeljeno, smo mi razdeljeni v sebi!

Naša Prva Starša ne živita skupaj.

****

Smo otroci ločenih Prvih Staršev.

Selimo se od enega do drugega!

Če hočeš biti z Očetom - moraš prej umreti!

Mati te pa brez telesa ne sprejme. Pika!

Hoče imeti dokaz, da si njen in hoče, da ti to veš! Ne mara, da pripadaš nekomu drugemu, da spadaš drugam... ali pa da ne verjameš, da si tudi ti njen in da smo vsi, kar nas je, njeni.

Absurdnost tega hkrati življenja in neživljenja se tako lahko sploh manifestira! Drugače se ne more.

Ni pa to Namen, ni to Cilj!

V Vesolju namreč ni ničesar, kar ne obstaja.

Vse kar je, kar si lahko izmislimo, ima svojo pojavno obliko.

****

Smotrnost in smisel takšnega obstoja moramo sami poiskati. Ta pride z izkušnjo samih sebe, z iskanjem lastne Volje, z raziskovanjem Želje, ki nam pove, kaj hočemo!

Cerkev nas uči, da je naš cilj umreti, da pa smo tukaj samo po kazni, ker smo grešni.

Budizem uči, da imamo karmo.

V tem smo potem prisiljeni iskati svoj Smisel.

Ni smotrno tisto, kar nam je vsiljeno. Lahko da je "predpisano", vendar potem ni Materino in ni naše!

Cilj ni umirati in se znova roditi!

Cilj je spojiti dva ločena svetova.

Cilj je spraviti Prve Starše skupaj!

Potem Vesolje ne bo več dualno in naši Starši bodo skupaj.

Potem nam ne bo treba umirati in jih obiskovati vsakega na njegovem domu, ki ne more biti naš, dokler nista oba skupaj! ne bo se nam treba vsakokrat znova rojevati in umirati, da bi videli enega ali drugega. Lahko bomo kar ostali, in bili tu z Njima.

Za vedno.

Kajti, ni le Vesolje razdeljeno (dualno) temveč smo mi sami dualni v tem razdeljenem Vesolju.

MI SMO V SEBI RAZCEPLJENI.

Tudi ko živimo, živimo z zavestjo smrti v sebi. Stvarstvo nam daje priložnost, da o tem razmišljamo, da imamo lastno izkušnjo z njo in se na podlagi tega odločamo, nekoč pa tudi odločimo!

HOTETI je v Materinem Vesolju najpomembnejši pojem in najpomembnejša beseda!

Mati VSEGA v Vesolju je Mati VSEGA v Vesolju. Ni le Mati polovice vsega v Vesolju!

Celi nismo s polovico (brez telesa, recimo!), celi smo samo SKUPAJ S TELESOM.

*****

Življenje ne zna obstajati kot nasprotje samemu sebi.

Ni tako bilo ustvarjeno in ni za to bilo ustvarjeno!

Predstavljam si Očeta, kako nam zdaj govori:

"Vtis imam da se ves čas v mislih gibljete samo med "boljšim" in "slabšim" in se s tem omejujete. Uporabljate primerjavo, da bi se lahko orientirali v tem, kar hočete.

In tu vas zmanjka! Preskromni ste!

Potem se zadovoljite prav s takšnimi skromnimi rešitvami in se izogibate DOBREMU in dobrim rešitvam. Ne boljšim - temveč dobrim!

Boljše je namreč samo boljše v primerjavi z nečim - ni pa zato še dobro.

To počnete, ker ste tekmovalni in pa zato, ker nimate drugih meril. Imate tekmovanje.

Predstavljajte si starše, ki morajo gledati svoje otroke, kako se izrivajo... se prerivajo, eden drugega sovražijo in potem sebe sovražijo! Na katero stran naj se postavim?

Kako naj se oče postavi za enega svojega otroka proti drugemu?!

Dajete mi težko nalogo.

Za vas je zato vse le boljše in slabše kot... tu potem sledi primerjava s sosedi, znanci, prijatelji, sovražniki, pri tem pokažete s prstom na nekoga, ki vam je za vzor, ali pa ste vi njemu vzor.

In ker se gibljete samo v tem miselnem krogu in v krogu ljudi, ki so vsi tekmovalci, je za vas vse lahko samo boljše ali slabše, nič pa dobro ali dovolj dobro!

In vendar je DOVOLJ tista čarobna beseda, ki največ pove o vas in tudi največ daje! Dovolj največ, kar lahko nekdo ima, ker je to največ, kar je nekdo sposoben absorbirati. Merilo tega pa postavlja Telo!

Ampak vam to ni dovolj, ker tekmovalcu - dovolj ni nikoli dovolj! Ni vam dovolj, če lahko izsilite več kot drugi...

Hočem več kot drugi, to je vaša maksima - hočem več kot vsi! Hočem imeti največ...

"Več kot drugi..." je pa Luciferjeva lestvica! To je neskončna lestvica, ki je nihče ne more izpolniti, niti Jaz!

To je lestvica požrešnosti želodca, ki je zunaj Telesa. In kar se nahaja zunaj Telesa, je neomejeno, ker je s tem, ko je zunaj telesa, postane tudi Nesmisel neomejen!

Nikoli tega želodca, ki je izmišljen, ne moreš nasititi ali ga napolniti. Takšen želodec se s požrešnostjo  povečuje in je zato kronično nezadovoljen in - večno lačen!

Ali pa se vam morda samo zdi, da je nekaj lahko boljše od slabšega in zato le malo bolje od slabšega in najslabšega. Na koncu je vse skupaj SLABO, da ne rečem ZANIČ.

Za vas je tako vse relativno. V vsakem primeru.

Ne veste torej kaj je dobro, ker nimate merila za dobro! Merila pa ne morete imeti, dokler ne sprejmete svojega Telesa, da vam pove.

Veste, kaj je boljše in kaj slabše, ker se odločate primerjalno in glede na zunanji vtis. Tega vam dajejo drugi, lahko je resničen ali lažen.

Ko niste v stiku s sabo, z resnico, ki je v vas, ne morete vedeti kaj je za vas dobro.

Resnica v vas je vedno resnična, tudi kadar boli! Še posebno, kadar vas boli!

A vam ni všeč, da boli. Ni vam všeč, KER boli.

Tako nikoli ne izveste, kaj je za vas dobro. Hočete, da bi bilo dobro za vse, za ves svet, za vse Vesolje... ne veste pa, kaj je dobro za vas.

O tem nimate predstave.

V primeru, da vseeno veste kaj bi bilo za vas dobro, to veste zato, ker je pojem dobrega že v vas, prihaja iz Zavesti Telesa, ki je v vas. Kadar Telesu (ki je zavest telesa!) sledite in ko ga poslušate.

Telo je tedaj del nečesa večjega od vas in ni nikoli osamljeno, ker ni samo!

Povezano je s Stvarstvom, povezano je z vsemi drugimi v njem, je v stiku z mano..., in z Vesoljem. Le da tega ne vidite.

Medtem, ko imate občutek, da ne spadate nikamor, kvečjemu morda v vaš krog prijateljev, če vas sprejmejo takšnega, kot ste in če so podložni pravilom, ki vladajo krogu - pa vaše telo pripada Svetu in Stvarstvu.

In tedaj se Telo, z vami ali brez vas (kar pomeni z vašimi možgani ali brez njih), po svojih najboljših močeh trudi, da bi vas povezalo s Stvarstvom.

Toda vi ste ponosni in se ne daste.

Imate svojo zamisel o tem, kaj da je "boljše" in kaj "slabše" za vas!

Zato vam "dobro" uhaja in tako ga nikoli ne dosežete. Tudi če ga, ga pa ne prepoznate. Ali pa ga prepoznate, vendar z zamudo, ko tega dobrega že zdavnaj ni več.

In prav zato, ker ga ne prepoznate ko je, mirno pustite, da gre mimo vas. Tudi ko ga srečate, ne veste da ste ga, ali da sploh za vas obstaja.

Na starost se potem spominjate, da je nekoč nekaj bilo, kar je bilo morda podobno tistemu, kar pogrešate. Ali pa se vam samo zdi da ste pogrešali. In to je vse."

****

Telo dobimo z rojstvom.

Škoda le, da nas večina nastopa z njim kot nasilneži, ki so sem prišli zavojevat nekaj, kar naj šele postane naše. Konkvistadorji, ne pa kot gosti, ki smo! Prihajamo k sebi Domov v svet, ki se nam ponuja, ker bi rad bil naš! Sam je brez nas, nam je podoben, tudi mi čutimo enako kot on.

Kadar hrepenimo, hrepenimo po njem z njim v našem Telesu! Njegovo hrepenenje je hkrati naše hrepenenje.

Tako potem ravnamo z njim, kot ravnamo z našim telesom. Je pač del tega sveta!

Discipliniramo ga.

Discipliniramo ga v sebi, discipliniramo ga tam zunaj. Prepovedujemo mu igrati se.

Telo je orodje s katerim lahko razumemo naš svet.

Mati nam ga je dala zato, da prek njega komunicira z nami. Od nas je odvisno kakšen odnos bomo (smo) izdelali z Njo in z Njenim Svetom. Z Materijo, ki jo oživljamo. Njo oživljamo!

Kajti Materija oživi v našem telesu, ko se duša naseli v njem. Mislite, da je to malo? Da že ni dosti vredno, ker ni neka "posebna" sposobnost, le zato, ker vsaka duša to zmore?

Mnogi najbrž zamahnete z roko in rečete: kaj me briga, saj je to le ujetost v Materijo, v Telo, ki je samo začasni zapor!

Verjemite mi, da je to velik blagoslov in velika možnost učenja o Materinem svetu!

Od tega našega učenja je odvisna prihodnost Vesolja in njegov obstoj.

Predvsem je odvisna usoda našega Stvarstva, z njim pa človeka.

Vse je odvisno od našega odnosa s Telesom!

V nas se Oče povezuje z Materjo (Materijo!), v nas se dve Zavesti spojita, da potem nastane zavest Srca kot nova Zavest Vesolja.

Hkrati je Srce povsem svoja Zavest, kar pomeni, da je še nekaj več, kot samo tisto, kar prinesemo s sabo, ko se rodimo.

Prinesemo potencial!

S sabo namreč Srce prinese željo po znanju in to znanje dobi tukaj na Planetu. Srce zgradi svoje znanje iz izkušenj s svetom, med ljudmi, v pogovoru z brati in sestrami... s skrbjo in ljubeznijo do živih bitij.

Tako se namreč Bog uči.

Uči se tako, da se mi učimo iz Njegovega Stvarstva. In potem od nas sliši in iz nas izve, kaj je dobro, ker je nam - dobro! Tako ve.

Dobro ni samo po sebi dobro! Dobro je, ko je Telesu dobro.

Nam je pa dobro, ko presojamo o tem, kaj je dobro, naše Telo, ki je Oče Stvarstva!

Seveda, če smo odrezani od Telesa in če Boga žrtvujemo, ker Telo žrtvujemo... potem pač ne komuniciramo z njim. In On ne komunicira z Materjo, ker so naši možgani talec Intelekta.

Možgani, ko so ločeni od Telesa, predpisujejo Telesu nekaj, kar so si sami izmislili kaj da je njim dobro. In potem imamo mi to za dobro!

Kako vemo, da je nekaj za nas dobro?! Saj v tem je stvar: možgani ne morejo sami od sebe vedeti, kaj je dobro.

Tekmujejo in ostajajo v območju "boljše" - "slabše", razmišljajo samo primerjalno!

Zato so ljudje kronično nezadovoljni.

Ni jih mogoče drugače zadovoljiti, kot le s tekmovanjem. Kot bi Življenje bilo nogometno prvenstvo. Zmagajo in slavijo zmago. Potem utrujeni od proslavljanja zmag zaspijo. Nato ta ritual ponavljajo.

Če jih vprašaš kaj čutijo, kako se počutijo..., ti odgovorijo, da še kar! Morda še dodajo, da bo drugič bolje. Tu nekje se vse konča.

Videti je, kot da smo v neprestanem boju s Telesom. Jezni nanj, ker se stara, ker pogosto zboleva. In vedno zmaga, ko se obrne proti nam. mi pa vedno izgubimo.

V določenem trenutku nas Telo odslovi, ker vidi, da se z nami ne more več regenerirati. Ne zna se drugače obnoviti, kot le s smrtjo in novim rojstvom!

Ni res, da se poslovimo od Telesa, ko umiramo. Telo nas odslovi!

Potem se vrne k Materi in pri njej počiva. Čaka dušo, da pride ponj, kot neskončno zvest psiček, ki čaka svojega gospodarja, da se vrne k njemu.

Da gresta skupaj na dolg sprehod.

Morda, tako razmišlja majhen psiček, bo enkrat ostal z mano... in se nikdar ne bova ločila. Nikdar, nikdar se ne bova ločila... on je moj, moj, samo moj!

Morda bodo duše nekoč toliko znale, ker se bodo od tu toliko naučile, da ne bodo več prihajale sem Materi solit pameti. In jo bodo poslušale, ko jim govori.

Potem bodo vedele, kaj je zanje dobro ne da bi tekmovale ali poslušale druge, tiste, ki tekmujejo.

Kdor je odtujen od pojma "dobro", je odtujen zato, ker je odtujen od samega sebe in zato od dobrega. Zato ga ne pozna.

Do tedaj bo telo le začasno stanovanje v najemu. Povprečen človek razmišlja tako, da ga bo enkrat moral zapustiti. Potem je pač vseeno, če ga umažeš, zbrcaš, užališ, se mu maščuješ, ga izkoristiš in ga zapustiš.

Pustiš ga ob avtocesti in on tam hodi gor in dol, čaka, hrepeni po tebi.

Naši politiki ne gledajo nas, oni gledajo le eden drugega, primerjajo se samo med sabo!

Ni jim mar, če vi slabo živite, važno je le, da niso na slabšem kot drugi njihovi kolegi, ki kradejo. Kajti količina denarja, ki ga politik lahko ukrade in poneveri, pa da ga ne ujamejo pri tem, je merilo njegove sposobnosti.

Zato ne morejo oblikovati misli, ki bi pomenila napredovanje za vse nas.

Le eden drugega vlečejo skozi to greznico, ki so jo sami ustvarili.

Takšno obnašanje ni vredno človeka, ni vredno človeške duše, ni vedno hrepenenja, ki je v nas in ostaja v Telesu!

****

Ker je Vesolje dualno, je z njim vse dualno.

Ni takšno le zunaj, takšno je v nas. V ženski je dualno!

V njej hodi zdaj v eno smer in hkrati hodi v čisto nasprotno. Včasih sebe sreča in se niti ne prepozna. Ne prepozna sebe kot ista ženska, ki enkrat hodi tja, enkrat sem, in ko samo sebe sreča na tej poti, vidi v sebi sovražnico ali tekmico.

Ena bi rada bila ženska, ki sanja... druga bi se ji rada maščevala - ker sanja! Obe sta ena in ista Ženska.

Sedanji feminizem hrani maščevalnost v ženski, iz nje črpa svojo moč, zato jo sam dela nesrečno.

Z močjo njene maščevalnosti, diktature ohranjajo svoj položaj.

Diktature namreč ne plačujejo razumevanja ženske duše. Zlorabljajo njeno jezo, zato jo povzročajo in ohranjajo, to počno na skrajno prebrisan način.

Ženskost je največja sovražnica diktatur in dogem. Dualnost Vesolja razdira Življenje, omogoča manipuliranje z ljudmi, progresivno nas ubija.

Ko ženskost izgubi - mi vsi izgubljamo! Le da se tega ne zavedamo.

Mislimo, da smo Ženskost premalo vpregli, jo premalo zasužnjili, izkoristili, ji premalo dolžnosti predpisali, premalo od nje zahtevali.

In da bomo drugič v boju z njo bolj temeljiti in bomo "zmagali".

Ne vemo, da skupaj z ženskostjo ubijamo Lastno Voljo, potem pa naravne zakone, ki so zapisani v telesu, te vse bolj nadomeščajo in izpodrivajo pisani zakoni diktatur, s katerimi režimi ubijajo Mater!

In da bomo potem, ko bo vse predpisano, umrli. Ker Življenje z nami ne bo več hotelo živeti. Pa tudi ponavljati v neskončnost vsega tega drila ne bo več hotelo!

Do kje gre naša nehvaležnost?!

Telo je Materin zaveznik. Poleg tega, da je Zavest Stvarstva, je orodje za razumevanje Materinega jezika.

S Telesom imamo možnost razumeti Materino Zgodbo.

Zato se vračamo sem. Vračamo se, da bi razumeli Materialni (Materin) svet!

Ko smo prvič prišli, nas je sem privleklo zavedanje, da brez Nje ne bomo preživeli v Vesolju, da brez Nje tudi Vesolje ne bo preživelo!

Z Njo je odšla Želja iz našega doma v Nebesih, in nekateri smo jo tedaj pogrešali. Potem smo jo šli iskat. Vedeli smo, da je Želja naša Mati!

Življenje ne more imeti "avtoimune" bolezni.

To bi bilo v nasprotju s tem, kako je nastalo. Orgazem ne razmišlja o tem ali se želi roditi, temveč plane v Življenje odločno, BREZ DVOMA o tem ali se želi manifestirati ali ne.

Orgazem je ali pa ga ni.

Pol orgazmi niso orgazmi! So dvom: se splača - se ne splača... to je cincanje!

Življenje ni tako nastalo.

Kasneje so tisti, ki so sem prihajali s figo v žepu, ki že itak dvomijo o vsem, vse to hoteli popraviti s posiljevanjem Žensk in posiljevanjem Stvarnosti!

Nič z nežnostjo. Nič z razumevanjem. Brez dvorjenja in z nastrojenostjo osvajalcev konkvistadorjev. Če niso mogli drugače, so se pa ženskosti lotili z notarsko overjeno poročno predpogodbo.

Vendar pa predpogodba ne nadomesti Ljubezni!

Polje, kjer se mešajo strast, bolečina, s(r)amota, želje... tam se Ženska pogovarja sama s sabo! Ne potrebuje posiljevalca, temveč sogovornika in prijatelja.

Vse to, kar je žensko, ni ne enoznačno ne vnaprej razumljivo ali samo po sebi razumljivo. To pa zato, ker Ženska misli tako, da čuti.

Čustva niso "praktična", ker niso površna. Moški so površni, zato ker so praktični.

Vse dokler čustva ne rečjo: tako je prav! - je nekaj narobe.

Predpisi so površni, zakoni so površni, pogodbe so površne... čustva pa niso površna!

Čustva nerada nekaj izpustijo, pojavijo se nenadoma in ob vsaki uri dneva in noči in hočejo popraviti, kar jih boli.

Praktičnost je moška vrlina, vendar je praktičnost največkrat samo umetnost izločanja "nevažnega", pri čemer velja, da bolj je praktičnost praktična, učinkovitejša je. In zato bolj površna in krivična.

Zato izločamo iz naših življenje, odnose, ljudi, spomine..., izločamo jih, dokler ne pristanemo z golo ritjo na betonu. Potem se vračamo po tisto, kar smo nekoč zmetali stran, ker smo mislili, da ni nič vredno, da nas samo ovira.

Preden odidemo, vržemo telo (in Telo!) Materi v obraz kot klofuto.

Slečemo ga kot rokavico.

Potem se vračamo ponj in Mati nam ga ne vrne s klofuto, temveč nam ga vsakokrat da z upanjem v srcu. Z upanjem in z dobro Željo.

Obleče nam ga kot rokavičko, plašček, kot nogavičko, čeveljček, šal in kapico....

preden se gremo kepat v sneg.

*****

Skrbeti za SVOJE je nagon! 

To delata srce in telo, medtem ko intelekt nima nič pri tem. Intelekt je najboljši, ko se vda Telesu in Srcu, ko jima sledi in jima izroči poveljstvo, ko sam ne poveljuje, temveč njima pusti voditi. Taka je resnična vloga Uma v Stvarstvu (dolgo je trajalo, da je to Um razumel!) in enako, kot za to Stvarstvo, velja v Vesolju!

Čimprej bo Um to sprejel, bolje bo za Življenje in njegov (naš) obstoj, obstoj človeka in sploh Življenja v Vesolju.

Pravzaprav je to edini pogoj, ki ga nam Življenje postavlja. 

Slediti Srcu in izkušnji Telesa, ki je manifestacija božje zavesti na Zemlji!

•