OBSTAJAJO LJUDJE I

Slovenec je en čuden jezus, ves čas je na nekaj in na nekoga jezen. Jeza pa, kljub drugačnemu splošnemu prepričanju, ni končno čustvo in ni sama sebi namen. Pravzaprav to sploh ni čustvo, je samo pokrov, ki skriva vsa čustva pod njo! Tako kot je pokrov tudi ponos! Ponos in jeza gresta z roko v roki. Če družbene razmere ali osebna volja človeka to omogočajo (in v pametnem okolju je to mogoče!), potem človek lahko premaga nezaupanje do tega, kar mu njegova lastna jeza želi povedati. Tedaj človek omaga pod pritiskom jeze in se ji vda! Neha tiščati pokrov dol in tedaj, ko mu postane njegova jeza  samo izraz, ki je sprejemljiv in zato jo sme izraziti varno in brez vsakega strahu, da bi sebi ali drugim storil nekaj slabega zaradi nje.... tedaj  odkrije, da je njegova jeza samo uvod v druga čustva pod njo, ki jih do tedaj ni ne zaznaval ne poznal. Predvsem tem čustvom ni prizanesel, enostavno povedano: sebe je imel samo polovico, saj več kot polovice sebe sploh ni poznal...

ZGODBA O LIJAKU (Lijak, kot model Univerzuma). Pod pojmom Univerzuma imam v mislih našo predstavo o njem in o tem kaj to je. Kaj smo mi v njem, kakšen je naš Namen, zakaj obstajamo, kam smo namenjeni. Skratka - kakšen Smisel nas vodi in če mu lahko zaupamo. Kadar pomislim na lijak, potem mi najprej pade v glavo en Bric v svoji kleti, ki pretaka vino iz soda v flaško. Gledam lijak in potem je gravitacijska sila tisto, kar se naslednje pojavi v glavi kot misel. Gravitacija, ne naša natančnost, poskrbi, da gre vse vino v lijak! Lijak poskrbi za ostalo.  Gravitacija je najpomembnejša med vsemi Materinimi izumi. Drugi si bodo gravitacijo razlagali po svoje, jaz pa jo imam za privlačnost planeta, ki je živ in zato zame oseba. Morda je v njej skritega tudi nekaj njenega/njegovega ljubosumja, in pa seveda strah, da nas ji/mu ne bi kdo vzel! Ta planet nas ima rad. Od tod potem po moje izhajajo fizikalne izpeljave in definic...